Moja dolina

8. februar. Dan za v muzeje, galerije, obisk kulturne prireditve. Dan za obisk in kremšnite pri moji teti, ki praznuje.

Prej mi je za kakšno uro prepozno pozvonil telefon, ki mi je povedal, kdaj je koncert, drugače bi najverjetneje zdajle sedela v dvorani. Škoda, da imam bolj slab spomin in se tega nisem spomnila že prej. :(

Nisem se udeležila nobene kulturne prireditve. Sem se pa udeležila ene športne - tekaške. Sicer nisem bila tekmovalka, ampak navijačica. In bila sem prav kulturna navijačica. Spodbujala sem tudi tiste, ki niso v našem tekaškem klubu. :) Ampak danes ne bom pisala o teku. Ne, danes je dan zaznamovalo SANKANJE. :)

Zgodba se začne na dan pred kulturnim praznikom - včeraj. Izvedeli smo, da je danes tek na Gorjance in moja prva ideja je bila: "Gremo navijat peš!". Ostala sem edina navdušenka nad tem predlogom, ker je v soboto in nedeljo zapadlo okoli 15 cm snega in ga je bilo nekaj še od prej in še ni bilo narejene poti, pa še mokri bomo, zeblo nas bo ... OK, prav. Slaba ideja. Škoda. Jaz bi šla peš.

Istega dne nekaj ur kasneje ... kaj če bi se šli mi navijači sankat na Gorjance, če bomo že tam? Itak, takoj cel kup navdušencev. In potem še boljša ideja ... kaj pa, če bi mi sanke navezali na naš avto, pa bi nas od smučišča v Gabrju avto vlekel na Gospodično? Trije navdušenci skačemo v zrak, v mislih pripravljamo škornje, rokavice, kape, smučarske hlače, sanke in vrv. Potem gremo pa spat v pričakovanju naslednjega dne. :)

Zjutraj smo vstali in po zajtrku začeli z oblačenjem. Po dolgem času sem oblekla smučarske hlače, si nataknila na glavo kapo s cofom in kitkami za zavezat (da je ne odpihne) ter še nekaj dodatkov. Pobrali smo še ostale člane ekipe in se odpeljali v Gabrje. Tam se je začelo navezovanje sank na avto, dva tekača sta tekla na začetek proge, trije sankači smo pa preko bund oblekli navijaške majice in se podali na pot. S hitrostjo okoli 40 km/h smo se peljali po zasneženi gozdni cesti in se supersko sankali v hrib! :) Prvič sem se takole sankala in definitivno ni bilo zadnjič. Sicer je proga kar dolga (11 km), tako da sta dve krajši pavzi prav prišli za prste na rokah in noge. :)


Na cilju so bili lasje sivi, beli in zamrznjeni, prsti malce boleči od držanja, pa modrica se je čutila na kolenu iz notranje strani. Vzdušje je bilo tako pozitivno nabito z energijo, da smo se samo režali. Še malo smo se po cesti peljali brez pomoči avtomobila in ugotovili, da to ne bo več dobro, ko smo dali enkrat čez to hitrost. :)

Dve navijačici sva nato s sanmi lezli še proti Trdinovemu vrhu, da sva se spustili v dolino. Celo pot sva v sneg pisali spodbudne besede za tekače, propagirali naš klub in risali smeške. :) V dveh ovinkih sva pustili še svoji navijaški majici, da se bo vedelo, kdo je tako zagnan, da je šel peš pisat spodbudne besede. Nato pa sva se po cca. 20 min hoje usedli na sani in odpeljali nazaj do križišča, kjer so čakali ostali navijači. Čakala naju je zanimiva novička ... proga spremenjena, tečejo samo do Gospodične. Na Trdinov vrh ne grejo. Amm ... hmmm ... ha ha ha ... kdo bo pa najini majici pobral??? :)

Ni bilo časa za ponovno pot nazaj, ker so prvi tekmovalci že prišli mimo nas. Kulturno smo jih spodbujali z orjaško raglo, tečno trobljo ter bučnim navijanjem, kar jih je malce spodbudilo za še zadnje metre tekaške proge. Vsi so bili zanimivo zamrznjeni in prav vesela sem, da nimam take tekaške forme, da bi se lotila lakšnega podviga, drugače zdajle ne bi tule tipkala, ampak bi se še vedno odtajala. :)

Ko je približno polovica tekačev odšla mimo nas, smo se usedli na sanke in se odsankali do Gospodične. Ni šlo dovolj hitro. Manjkal nam je avto. :) No, na Gospodični je bilo vsekakor preveč ljudi, da bi si tam privoščili kosilo, zato smo sani ponovno privezali na avto in se odvlekli do Krvavega kamna. Do tam je bil hrib. Potem je pa sledila dolina in  to je pomenilo, da je mogoče malce prenevarno, da nas avto vleče, zato smo se odvezali in drveli v dolino brez vrvi. En del poti je bil super. Potem se je cesta zravnala, naš avto pa odpeljal. Pa smo malo pešačili, malo ležali na saneh, malo sedeli ... malce smo bili utrujeni. :) K sreči je za zadnji del proge prišla na vrsto dolina, da smo utrujenost spustili v zrak. :)

Namesto da bi se odpravili domov, smo morali nujno narediti še dve vožnji po smučišču. Uf, tam pa je strmina in hitrost. Bo treba še kdaj tja na sankanje. :)

Po vsem tem je bil čas za kosilo. Šele. Mi pa že totalno izmučeni, kot da bi iz Gabrja tekli na Gospodično. V bistvu ne. Tekači niso bili tako utrujeni. :)

Definitivno je bil to eden boljših kulturnih dni. In za vse ekološko osveščene naj povem, da majici nista ostali v naravi, ampak je šel prijazni stric s štirikolesnikom na Trdinov vrh in obljubil, da bo pobral tudi najini majici. :)

Še opozorilo: Otroci, tega ne počnite doma. To lahko počnejo samo taki, ki znajo dobro poskrbet zase na sankah, ki imajo primerno opremo in izkušenega šoferja v avtu. Pa cesto je treba poznat in biti dobro seznanjen s tem, da je treba poskakat s sank in se umaknit s ceste, če gre slučajno avto nasproti. :) In če cesta ni prometna, takrat šele lahko začnemo razmišljat o takih podvigih. ;)

Prehlad je še vedno tu ... morda je za odtenek boljše kot pred začetkom vikenda. No, odvisno, kako se pogleda na stvar ... nos je boljši. Grlo tudi. Ampak cel vikend noter, prelaganje iz kavča na stol, iz kuhinje v dnevno sobo, pa še malo v mojo sobo in spet v dnevno ... no, to mi pa ni všeč. Raje bi šla sneg kidat ali kaj podobnega izvajat.

V tem vikendu sem spila toliko čaja, da ga zdaj kakšno leto ali dve ne bo treba (nisem ravno čajarka). OK, no, malo ga bom še mogla, da do konca utopim te viruske s čajem, medom, limonami, pomarančami in čokolado. :)

Kaj ima to zveze z Žverco in kaj kdo sploh je Žverca?
V bistvu to sploh nima zveze z Žverco. :) Tisto je bil samo nakladalni uvod objave. :) In da ne bo naslov povsem zgrešen, vam predstavim Žverco, ki v angleščini sliši na ime Stitch.
Uuuu, ko sem ravno omenjala ta vesoljska bitja ... še ena res res res dobra "risanka" ... Pošasti iz omare. Čudna bitja iz vesolja so mi pač všeč. Mogoče sem pa prikriti ljubitelj ZF. Hmm ...

Ta objava bo nekaj takega kot Pipi in Melkijad. Zakaj? Zato:

Spet sem se lotila šivanja. Tako pač je, če se te loti nadležni prehlad, ki prepreči razne obiske in sprehode in karkoli podobnega izhodu iz stanovanja. Ena Katja je enkrat stopila v vrsto. Še takrat, ko sva skupaj hodili na aerobiko. No, jaz še hodim, ona pa je poniknila. Še ko se srečava iz avta v avto, me ne pozdravi. Hmm ...

Ampak ona je takrat rekla, da bi imela veliko torbico, v črni barvi. Hja ... barve so pisane, ampak je kao črna (no, znotraj je). Sem pa dobesedno upoštevala željo po velikosti. In sicer sem nekaj poskušala s kroji, potem se lotila pa kar na "peš" rezat blago. Brez kroja. Kot vedno. No, in sem malce pretiravala. Zdaj imam doma eno gromozansko torbo.
Narejena je za Katjo. Ampak če ji bo slučajno prevelika, bom mogla iskat nekoga, ki uporablja dobesedno velike torbice. Zame je namreč res prevelika. Ko bom delala podobno zase, bo manjša od te in večja od tistega Pipija na prvi slikci.

Melkijad ima ogromno notranjost in tam se skrivajo tudi trije žepki.

Razmišljala sem, da bi se kam podpisala. Tako za hec, da bi se čez par let imetnica torbice še spomnila, kdo zna naredit dobesedno veliko torbo. :) In končno sem ugotovila, kje lahko porabim trakce, ki sem jih primarno kupila za na voščilnice, pa jih sploh ne znam sestavit zraven.
In ker sem v četrtek kupila take mini luškane srčke, si nisem mogla pomagat in sem nujno enega obesila zraven.

Zdaj pa, draga Katja ... torbica čaka nate. Čaka, da mi sporočiš, kdaj boš imela kaj časa, da ti v živo pokažem to čudo. In takrat mi kar povej, če ti se ti bo zdela prevelika. Sicer boš mogla spet čakat, ampak bo po želji nastala tudi malo manjša. Čeprav ta je ravno take velikosti, da bi šla oprema za aerobiko noter. :) Ja, sej ... nazadnje bo ostala kar moja. :)

Vsi mediji nas ves čas obveščajo o ljudeh, potrebnih pomoči. Otroci, odrasli ... živijo v takih razmerah ... ah, saj si niti predstavljati ne moremo, kako oni živijo. Marsikdo bi marsikdaj pomagal s kakšnim evrom ali drugimi sredstvi, če ne bi bilo vse preveč afer in odtekanja denarja v neke tretje roke. Če bi definitivno od mojih npr. 10 € neki otrok dobil hrano, vodo in zdravila v tej isti vrednosti, potem bi jih z veseljem podarila. A kaj, ko je pot do npr. Afrike tako dolga, da lahko teh 10 € vmes v žep pobere kak šef v kakšni od organizacij.

Nedavni potres na Haitiju je sprožil sočutje in pozitivne odzive mnogih ljudi. Ogromno akcij je po celem svetu. In tudi po blogih. Nekaj blogerskih sem žal opazila prepozno, ko so se že iztekle, zato nisem sodelovala. Morda kdaj drugič.

Poleg ljudi, ki živijo v pomanjkanju, bi bilo potrebno pomagati tudi tistim, ki živijo v izobilju. Tistim, ki si omislijo simpatičnega malega kužka in ga čez 3 mesece, ko ni več majhen in puhast, odvržejo v bližnjem gozdu. Pa tistim, ki imajo doma mačke in se jih naveličajo, pa jih odvržejo v bližino kakega zavetišča ali ljudi, ki že imajo te živali, ker bodo tam itak dobro poskrbeli za njih. Ja, takim ljudem bi bilo treba pomagat ... na poseben način.

Pomoči potrebne so pa tudi živali, ki sem jih omenjala v prejšnjem odstavku. In v mnogih zavetiščih jim prijazno pomagajo, zato je fino, če lahko mi pomagamo tem zavetiščem in posredno pomagamo živalim. :) Nekaj takega. :)

No, trenutno sem dobrodelna na portalu Mojpes.net. :) Na valentinčkovih licitacijah za Horjul. Tam se nahaja moja torbica, izdelana posebej za ta namen. In v njej obesek srček, ker mora biti srčkasto, ker je pač to valentinčkova licitacija. :)


S ponosom lahko na moj seznam "dobrih del" dodam še pomoč Mačjelovki, danes zvečer se bom pa najverjetneje po dolgem času lotila še Stekleničk upanja, ki sem jih do sedaj že kar nekaj naredila za akcije preteklih let. No, saj nekaj dobrodelnega pa le naredim. :)

Že kar nekaj časa nazaj sem na blogih opazila, da so hit bonbončki. Najprej na tujih, potem na domačih. Bonbončki so v bistvu darilca ... avtor postavi pravila, ti pridno sodeluješ in če imaš še malo sreče, dobiš nagrado. Luštno.

Takrat na začetku sem kar precej komentarjev pustila (predvsem) na tujih blogih, pa nisem imela sreče. Zato sem obupala nad nagradnimi igrami na blogih in jih kar ignorirala. V novembru in decembru sem se spet malo prijavljala na te igrce. A le na domače. To pomeni na tiste, kjer bloge res redno spremljam. To so tisti blogi, ki jih zjutraj, ko vstanem, malo preberem, ali pa zvečer preden grem spat. OK, priznam. V bistvu vsak dan zjutraj in zvečer. K sreči obstaja bralnik, ki me obvešča o novih objavah, da ne rabim kukat na tiste, kjer ni nič novega. Čeprav ... včasih kakšno objavo tudi večkrat pogledam ... ah, grem nazaj k bonbončkom.

V zadnjih dveh mesecih lanskega leta, se mi je sreča nasmehnila trikrat. Pa poglejmo ...

POPIKOKI
Davnega novembra 2009 je bila nagradna igra na blogu, kjer je bilo treba pustiti komentar. To sploh ni bilo težko, ker sem komentarje puščala že prej. Ker na tem blogu so pa res take luštne stvari, da ni za povedat. Torbice, denarničke, zadnje čase tudi kape. Ampak mene so najbolj pritegnile reciklirane torbice ... neverjetno, ampak iz plastičnih vrečk lahko narediš material za torbico ... recikliraš in še uporabno je. Enkrat bom tudi to poskusila ... ko pride na vrsto. Do takrat pa lahko občudujem slončkasto mini torbico in še Fimo Popikoki obesek. Hvala za nagradico!


PEPERMINT
Tole je še ena luštna spletna stran, na kateri mrgoli super idej in super fotk. Pa seveda super izdelkov. In še kakšni super intervjuji se najdejo tam. No, česa tam sploh ni? Na Pepermintu se najde vse. :) Tudi nagradna igra. In sem seveda z veseljem komentirala ter juhuhu, postala srečna izžrebanka. Darilce? Super grelčki za roke. Vijolični. Z gumbki. Kako fino super fajn. Ves čas so z mano, še posebej v avtu, ki ima ekstra mrzel volan. Grejejo, pa še super izgledajo. Hvala, Katja. :)
In to sploh še ni vse. Katja iz Peperminta tako lepo piše, da me je skoraj na rit vrglo. Sem mislila, da so tiste pisave na njenem blogu računalniške ... hja, ampak je tudi kartica na roke napisana s tako lepo pisavo. Vau. Nujno moram na tečaj lepopisa. :)


CREATISSIMO
In potem še tretja oseba, Jožica in njen blog z možnostjo nagrade. Cel december so bile objavljene njene misli in čudovite fotke. Pa zanimiva vprašanja, na katera je bilo treba odgovarjat. In včasih sem morala prav pomislit, zelo pogosto sem se pa kar razpisala. :) Nasploh pa je ta blog pol čudovitih fotk. Ja, saj tudi berem ... ampak preberem enkrat, fotke pridem pa včasih tudi večkrat pogledat. Skratka, tokrat v bistvu ni bilo žrebanja, ampak se je komisija glede na odgovore odločila, da si zaslužim nagrado. In sem jo dobila. In to kakšno!
Knjiga za papirno ustvarjanje (sem jo že dvakrat pregledala in že imam par izbranih idej), mini čebelici, metuljčka in kužka, pa še tanajboljsupersko ... Harry Potter knjižni kazali. :) Ja, to me je tko fino razveselilo, ker ravno berem Harryja in prav nobeno kazalo se mi ni zdelo ustrezno za v to knjigo. Tisti, ki ga ni na fotki, je v knjigi. In super paše vanjo. Hvala. :)



Torej, trikrat me je doletela sreča ... morda bi bil čas, da tudi jaz razpišem kakšno nagradno igro. Sicer ne vem, kaj bi podarila, ampak nikoli se ne ve. Morda se pa odločim za razpis ... če se, boste itak prebrali.

In še žalostna novička današnjega dne ... fotoknjige danes še ni. :( Pa tako z veseljem sem včeraj zaspala, da bo čimprej danes. Ah, jutri je nov dan, novo upanje. :)