Grem domov v Novo mesto

V bistvu sem doma. :) Ampak to je slogan akcije, naslov pesmi in prav ustrezen naslov za to objavo. Marsikdo bi lahko rekel, kaj je to kaj takega. Saj gremo pogosto domov. Ja, to že. Ampak ... v Novo mesto iz Ljubljane - peš! :) No, to je pa že nekaj. :)

V resnici se ta naš ljubljanski podvig sploh ne zdi tako velik, ko zraven dodamo, da se je nekaj junakov domov odpravilo iz Maribora in verjeli ali ne ... celo iz Kopra. Dolenjski študenti smo res ena posebna sorta ...

Če bi zapisala, da nas je spremljala Slovenija, bi se morda zdelo bahaško, če pa zapišem, da nas je spremljal Svet, je pa to čista resnica. Brez pretiravanja. In morda ste tako za nas slišali tudi vi ... Svet na Kanalu A ... no, če niste, lahko nadoknadite z ogledom oddaj na spletu (5.-10. 7.) in javljanji v živo. Če vas zanima še kakšen utrinek s poti, je na voljo še uradna spletna stran projekta Grem domov v Novo mesto. Če vas zanima pa moja osebna izkušnja, pa vas vabim k branju nadaljevanja.


Pohod domov organizira Društvo novomeških študentov ... že četrto leto zapored. Lani sem se ga udeležila prvič in na koncu javno zagotavljala, da ni zadnjič. Uresničilo se je. Letos sem dobila povabilo na mail, pa gledala sem oglasna sporočila in razmišljala, da jaz to bi. Ampak ne sama. No, saj v nobenem primeru ne bi bila sama, ampak je takoj lažje, če imaš vsaj še nekoga znanega poleg, čeprav potem spoznaš tudi druge. :) In sem pošiljala maile ... Mojca je imela strokovni izpit (btw, čestitam) in naslednji dan delavce, Mateja je šla na skavtski tabor, Anita je imela izpit, Hermina ne bi z mavcem po morebitnem dežju. Potem pa se je, priznam, zadnja, od katere bi to pričakovala, na moj mail javila Alenka z besedami, da gre. O, super. In sva se prijavili.

V sredo zvečer sem se odpravila v Ljubljano. Z vlakom. Uf, to pa že dolgo nisem. In ker sem pred kratkim ostala brez svoje sobice v Ljubljani, sem se najavila na prenočevalni obisk k Alenki. Malce sva klepetali, prišla je še soseda, potem je šla Alenka čestitat eni, ki je diplomirala in ko je okoli polnoči ni bilo domov, sem šla kar spat. Verjeli ali ne, je ta odlična gostiteljica prišla nazaj v sobo okoli pol šestih zjutraj, ko sem se zbudila, da grem na wc. Hja, dečva z levo roko jemlje tale pohod. Namesto, da bi šli še za pol urce spat, sva se preoblekli, pobrali stvari in šli na pot. Do Rudnika peš ... neeee, kar z avtobusom. :)

Ob sedmih sva skupaj z nekaj drugimi študenti že čakali na končni postaji trojke na Rudniku in jedli orehove rogljičke, ki mi jih je dala babi za energijo. :) Potem je prišlo naše spremljevalno vozilo in začel se je jutranji pozdrav, pa pobiranje štartnine (če koga zanima, je to 10 €) in podpisi, da gremo na lastno odgovornost. Vmes se je med nas že pomešal Jan s kamero v roki, ki nas je vestno spremljal pri vsakem premiku. :) Še skupinska fotka in spontani vzklik na triii, štiriii ... "Grem domov v Novo mesto". Kratek aplavz z naše strani in smo šli na pot. Ven iz te meglene Ljubljane, ker so rekli, da je doma sonce. Gremo domov!

Potem smo pa hodili. Pa hodili. In hodili. Počivali smo bolj ne kot ja. Ves čas sta nas s kamero snemala Klemen (DNŠ) in Jan (Svet), da se mi je zdelo že kar smešno. :) Seveda ne smem pozabiti na fotografe ... itak. :) Slavni smo. :) V resnici pa smo samo nove dogodivščine željni študenti, ki smo veselo klepetali, pozdravljali ljudi, mahali vlaku, ki nam je piskal v pozdrav in hodili ... kako pa drugače. :)

Po dveh urah hoje smo imeli malico. Sadje, paštetke, pijačka. Prijalo je. :) Dobili smo tudi čepice s sloganom. Zanimivo ... ne maram kap na glavi, ampak to sem pa vseeno nosila. :) In potem smo seveda spet hodili. Morda bi lahko za nadaljevanje branja prisluhnili spodnji pesmi, ki nas je občasno spremljala iz zvočnikov spremljevalnega vozila. Jinx ... hodam, al jedva da stojim ... :) Za nekatere je bilo to skoraj res. :)


Pa smo še hodili ... in še in še. Vreme je zdržalo, dežja ni bilo. Prav nasprotno ... grelo nas je sonce. Tako močno, da me je kar opeklo. Super, ne morem verjeti ... že na Gorenjskem, pa tu spet. Ah ...
No, hoja se je nadaljevala ... prehodili smo Grosuplje in še en kup vasi, pa gozdno pot z opozorili "pozor, medved", pa še kaj. Lani se mi je vse skupaj bolj vleklo in najverjetneje nas je uničevala vročina, ki je tokrat ni bilo. Korak je bil lažji. :) In okoli petih popoldne smo se bližali Zagradcu. No, nismo bili tam, ampak bližali smo se. Naleteli smo na najbolj zanimivo oviro tistega dne. Potok, ki ga lani sploh ni bilo. :) Tokrat pa je bil tako deroč, da smo se nekaj časa spraševali ali naprej ali nazaj. Ker nas je 20 min hoje stran čakala televizijska ekipa za oddajanje v živo, se je vodja pohoda odločil, da potok prečkamo. Trije fantje so se postavili v ledeno mrzel potok, ostali pa smo s čevljji v rokah prečkali vodo, ki je bila do kolen. To sploh ni bil največji problem. Voda je bila ledeno mrzla in na polovici potoka je bil tok tako močan, da nas je skoraj spodneslo. :) Ubogi tisti trije, ki so morali kakih 5 minut stati v tej deroči vodi. Ampak nihče ni čofnil v vodo in tudi snemanja nismo zamudili. :)

Po cesti smo hodili naprej in prišli do petih dreves in treh kamnov, v sredini pa kamera. OK, pa smo zlezli v naravno okolje in naredili "spontan" pogovor za ozadje, ko sta se vodji pohoda javili v živo. Potem pa naprej. Do dnevnega cilja ... Šmihel pri Žužemberku. Najprej smo nameravali počakati koprsko odpravo v Drašči vasi, a smo dočakali le Mojco, Damirja in Aleš, ki so se vračali iz Ljubljane. Koprčani so bili menda še dokaj daleč stran, zato smo šli kar naprej proti Šmihelu in z veseljem odložili nahrbtnike pred gasilskim domom. Domačini so nam skuhali golaž, ki nas je prijetno pogrel in nam ponudili sobo v gasilskem domu za prenočišče. Odlično. Pogledat sta nas prišla tudi župan in podžupan Žužemberka, ki sta nam zaželela srečno pot in čim manj žuljev. :)

Okoli pol enajstih zvečer pa nam je uspelo pričakati še koprsko odpravo. Ker za njih velja "kapo dol, junaki", smo se postavili v vrsto in se pripravili za sprejem z dvignjenimi rokami, valovanjem z rokami in aplavzom. Pričakovali smo utrujeno skupino študentov, ki so na poti že 5 dni, ti pa so nas malce presenetili. Do nas so namreč priskakljali in priplesali, Rado z megafonom in vsi skupaj prepevali hojlarijarijarija hojlarijarom, ti hojlarijarijarija rompompom. Oni pa res ne rabijo nobene podpore. In so zapeli nekaj kitic pesmi, ki je potem postala nekakšna himna z dodajanjem novih in novih kitic na poti domov.

Oni so dobili večerjo, mi smo že umivali zobe in nekaj se nas je kar kmalu odpravilo v spalne vreče, ostali pa so prišli čez kakšno urico za nami. In tišina je legla v gasilski dom ...

Zjutraj smo vstali okoli sedmih in počasi lezli iz spalnih vreč. Gledali v nebo, zakaj je tako oblačno in upali, da ne bo dežja. Po zajtrku pa smo nadaljevali pot skozi Žužemberk do Soteske, kjer je bil naslednji večji odmor. Vmes smo seveda hodili in hodili, klepetali, snemali, prepevali, jedli nektarine in pili. V Soteski nas je pričakal še snemalec Vašega kanala (saj pravim, da smo slavni), ampak nas je najbolj razveselila škatla sladoleda. :) Mene bi še bolj kakšen wc, ampak je bilo pač treba zdržat še do Straže.

Če ne bi bilo dežja, bi bilo skoraj preveč lepo, zato se je pot od Soteske do Straže že drugo leto zapored izkazala za nehvaležno. Lani je pripekalo sonce in nam požrlo vso energijo, letos nas je zalival dež. Oblečeni v palerine (če kje na tv vidite kakšno z rumenimi gumbki, sem tisto jaz) smo v koloni korakali ob cesti, pozdravljali mimovozeče in ljudi, ki so nas pozdravljali z balkonov. Tu že ni bilo treba razlagati, kdo smo in kam gremo. Tu so že vedeli. :)

Okoli pol dveh nas je v Straži (tako kot lani) pričakal sprejem z okrepčilom ... sendviči, peciva, pijača vseh vrst, prijazni ljudje in še harmonika, da smo zapeli nekaj pesmi. :) Pa civiliziran wc (1. od 7h zjutraj - končno) in že je bil znak za odhod. Ne počivajmo predolgo ... zakaj? Ob šestih moramo priti v Novo mesto, srečat "Mariborčane" in v živo pokazat naše obraze za Svet. :) Oh, ta medijska prepoznavnost ... samo tempo nam narekuje. :) Pa smo šli. Malo po blatu, malo po travah, Rado z megafonom, motivacija na višku, Kapitelj pred nami in že smo prišli skozi Zalog in Cegelnico do Bršljina. Dobili smo vsi enake majice, se preoblekli in se na železniški postaji prikazali novim fotografom. Jaaaa, skoraj smo že doma. :)

V park pred kulturnim centrom smo pripeli z našo "himno" ... no, naj vam napišem 1. kitico, s katero je Rado vedno začenjal ... "Moj fotr je tišler, oj tišler sem jaz, on zibelke dela, otroke pa jaz. Ti hojarija ..." :) Ne bom omenjala, da se da v vsakem poklicu kaj najti ... kuhar, štromar, župan, predsednik, gusar, ribič, študent, pohodnik ... vse je bilo vključeno. Iz nasprotne strani pa so k nam priplesali tisti, ki so pripešačili iz Maribora. Mi smo jim zapeli svoje, oni nam svoje, potem smo se pozdravili, vrgli nahrbtnike na sredino in naredili krožni vzklik (pa še dva ali tri), nato pa se podali na pot po Novem mestu. Prepevali smo, pozdravljali mimovozeče, jih zadrževali v kolono, seveda občasno tudi spustili naprej in prišli do rotovža.

Lani smo pred rotovžem zaman klicali župana, letos je posebej zanj Rado sestavil kar dve kitici naše himne in smo vsi ploskali in prepevali. A ga ni bilo. Tudi letos je bil nadomestni govor. No, saj ne, da je bil slab nadomestek, ampak ... no, bom kar povedala, kar si mislim. Odprave iz Kopra, Maribora in Ljubljane ... ves teden promocija Novega mesta po celi Sloveniji, trud študentov in nabiranje žuljev, medijska podpora in še enkrat trud študentov, župan pa nima časa? Že dve leti zapored. Ne vem, kje je bil in kaj je počel. Tudi če je bil zadržan ob šestih, se je ves dan vedelo, kje smo in kako napredujemo. Nismo šli na pot zaradi njega, ampak samo pozdrav, spodbuda za naprej in pohvala za tak podvig ... samo to bi moral narediti. 5 minut. Pa nima časa. Pozdravil nas je župan Žužemberka, pa smo se tam samo ustavili. V Straži so nas pozdravili s strani občine, pa smo se samo ustavili. V Novo mesto smo pa prišli na cilj, domov.

Ah, škoda besed. Mi smo vseeno poslušali govor, malce še zapeli in zaplesali ter se prav dobre volje odpravili v Patriota, kjer nas je čakala hrana in pijača ter živa glasba. Ko smo se okrepčali in malce naplesali, smo imeli še slavnostno podelitev priznanj :) nato pa še malce glasbe in sledil je še ogled filmčka, ki ga je sestavil Klemen iz svojih posnetkov. Pohvale za hitrost, ampak eno izjavo bi jaz tam brisala ... hmm ... no, ko bo kje objavljen, vam pokažem povezavo, da boste še v sliki malce doživeli ta naš pohod.

Moj Cvetko ... ja, bil je z menoj. Celo pot sem ga nesla v nahrbtniku. Naredila sem 1 fotko, oz. 2. Nekje na začetku 1. dne, da sva z Alenko videli, kako smešni sva s čepicami. Ostalo pa ... ah, ko hodiš, pač hodiš ... so drugi dovolj fotkali. :)

Za konec še obljuba za naslednje leto ... a gremo tokrat iz Kopra? :) Jaz sem za. Čist zares. Alenka tudi, če bova prej malo vadili. :) Ja, to bi bil res dober podvig. In glede na to, da nimam žuljev in me noge ne bolijo, bi morda celo preživela. :) Bomo videli, kako bo. Vem le to, da je družba na pohodu fajn in da če smo po vseh teh prehojenih kilometrih še sposobni plesat in skakat po Patriotu, da smo sposobni tudi česa drugega. :)

Zdaj pa ... hja, hitro pakirat ... popoldne grem še na tek v Trebelno, jutri zjutraj pa na morjeeeee. OK, no, na Debeli rtič, ampak baje se tudi tisti travnati mlaki reče morje. Pa menda bomo imeli še sončka. Super. :) Dragi bralci, vam pa želim lepa 2 tedna, preden spet kaj napišem tule.

Sedem

Na svojem blogu me je K postavila na seznam tistih, ki naj bi napisali 7 stvari, ki jih imamo radi. Hja, sem šla gledat, če nisem kaj takega že pisala, pa sem ugotovila, da je bilo tisto 7 resnic o meni. In sem se odločila, da je 7. 7. ravno pravi dan, da se objavi 7 stvari, ki jih imam. Sem nastavila še uro na 07:07, pa se bo samo objavilo ... jaz bom takrat najverjetneje še spala. :) Mi je pa 7 res všeč številka ... že od nekdaj ... pa menda je še pravljična ... ah, pustimo zdaj to.

Večina blogerk, ki se je lotila tega pisanja, je naštela zelo podobnih 7 točk. Jaz vam v uvodu v teh 7 stvari povem, da imam rada svojo družino, prijatelje, izlete, naravo, mačke, celo našega tečnega papagaja, hrano in še en dooolg seznam stvari bi lahko napisala. Ker je pač res veliko stvari, oseb, krajev, dogodkov, ki jih imam rada. Ampak poskusila bom napisat 7 takih, drugačnih od teh, ki jih imamo radi vsi. :)

1. ZGODNJE JUTRO
Nisem človek, ki zjutraj dolgo spi, čeprav zadnje čase dokazujem obratno. Jutra, ko je na travi rosa, ko sonce pokuka izza hriba, ko je mir v mestu ali na podeželju ... še posebej pa imam v spominu eno lansko jutro ... jutro v hribih, na Kredarici. Večina še spi, nekaj jih skupaj z mano poseda na skalah in gleda žarečo kroglo, ki se prebija izza sosednje gore. Ne da se opisat, kako zelo je vredno vstati magari ob petih zjutraj (samo ne vsak dan, se razume). :)

2. ZELENA PAPRIKA
Rada jo grizljam v sendvičih ali kar tako brez vsega drugega, v solati, kjerkoli ... všeč mi je tudi na pici, celo kuhano ali popečeno sprejmem, čeprav je dolgo nisem marala. Samo, da ni grenka. Za razliko od ostale domače zelenjave, mi domača paprika ne ustreza (pregrenka).

3. AKTIVNI DNEVI
Rada imam dneve, ki so do zadnjega koca zapolnjeni z dogajanjem. Rada delam stvari v zadnjem hipu, ker sem takrat najbolj učinkovita. Takrat sicer razmišljam drugače, a raje naredim stvari aktivno in dokončno, kot da jih vlečem in odlašam in prelagam in se presedam ter smilim sama sebi.

4. VODA
Nekaj je na vodi ... rada jo pijem. Pijača, ki jo najpogosteje pijem in to z užitkom, raje kot sokove ali mehurčkaste zadevščine. Obožujem vodo v obliki morja. Ne samo morje kot pojem dopusta, ampak morje, ki te ob sedmih zjutraj vabi na plavanje, ko je mirno in prazno in tako ohlajeno, da se moram najprej segret, da začnem uživat. Ali pa morje po nevihti, ko ti veliki valovi sprožajo adrenalin in je užitek nepopisen. Pa voda kot slap ... četudi je le nizek z majhnim pretokom. Da le šumi.

5. GLASNO PETJE
Pesmi ... hmm, kako si včasih želim še več prepevat. Profesorica je rekla, da bi morda morala na solo petje, ker da je nekje v meni zakopan potencial ... to mi bo ostalo v spominu, ampak potencial bo pa tudi zakopan. Rada pojem na glas, če nihče ne posluša. Rada pojem ob igranju (wannabe) na kitaro, če bi bila bolj vztrajna, bi gotovo uživala tudi pri petju ob igranju klavirja. Tako pa mi ostane youtube in neskončna zaloga karaok. Morda grem pa kdaj spet v kakšen zbor ... sej bi, ampak ... kaj vem, kakšne izgovore vse imam.

6. MALE POZORNOSTI
Ko vidim, da si nekdo vzame čas zame. Pa čeprav samo za kak komentar, pohvalo, vzpodbudo, lepo besedo. Če je še kaj poleg besed, sem pa itak navdušena in vse spravljam.

7. BLOG
Rada ga imam. Ta blog. Ker včasih odtavam v moje stare objave in se spomnim stvari, ki sem jih že pozabila. Ker imam slab spomin, bom tako obdržala več informacij. Pa čeprav jih znova in znova pozabljam ... še bolje ... lepe trenutke tako doživljam spet in spet in spet.

Gorenjska zgodba, 3. del

Človek bi si mislil, da sva po dnevu na Vršiču obležali v postelji. Napaka! Zjutraj sva pobrali vse svoje stvari, še zadnjič občudovali najin razgled skozi okno in se 15 minut čez 9 že peljali z avtobusom iz Kranjske Gore. Domov? Pa kaj še! Najprej na Bled. In sicer iz Jesenic po neki čudni cesti čez hrib, ki je odkrila, da imajo Jesenice vendarle nekaj lepega ... smaragdno zeleno jezero. In poleg tega sva lahko opazovali še zanimive vasice med Jesenicami in Bledom, v katerih še nikoli nisem bila. Zanimiva pot. Včasih se res bolj splača iti po stranskih cestah.In sva prispeli na Bled, kjer sva 5 minut čakali na žgočem soncu, nato pa vstopili na drug avtobus, ki naju je odpeljal v Bohinj. Ojej ... vreme ... nekam čudna sivina je bila na obzorju. Kje je blejski sonček? V Bohinju sva na informacijski točki povprašali o sobah in dobili zemljevid ter cenik. Odpravili sva se proti hiši in na poti naju je ujel dež. Tokrat je prav prišel dežnik in palerina za nahrbtnik. Prispeli sva do hiše in pred vrati čakali, da nama je gospa odprla. Pokazala nama je sobo, ki sicer ni bila tako lepo urejena kot v Kranjski Gori, ampak je bila v redu. Zunaj je lilo kot iz škafa, zato sva ležali in posedali po sobi ter razmišljali, kaj je treba tega dežja.Po pol ure (ali je bila morda kar cela) posedanja v sobi in pogledovanja v grde sive oblake, sva opazili nekaj modrine, dež je ponehal in na hitro sva se odločili, da greva ven. Tako, bolj na "izi". Zato sem vzela le torbico, fotoaparat in vetrovko (no, dežnik je bil tudi v torbici). Odločili sva se, da greva skozi Staro Fužino do Hudičevega mostu. V mislih sem imela, da bi šli pogledat še en del korit Mostnice, da bi vsaj našli tistega slončka, ki sem ga gledala na internetu. Pa da le ne bo dežja.

Malo po cesti, malo po peščeni poti, malo po gozdu. Bučanje vode nekje spodaj in že sva prišli so mostu. Hudičev most, ki naj bi ga po legendi zgradil kar sam hudič. Pod njim pa je tekla Mostnica. Po pravici povedano, sem pričakovala lepo zeleno vodo (ala fotke, ki reklamirajo to lepoto narave), pa je bila voda rjava (itak, če je pa prej deževalo).Vreme je zdržalo, ni deževalo in bilo je skorajda malce sončno, zato sva se ob koritih odpravili naprej. Hoje je bila pretežno po gozdu, enkrat pa sva se odločili, da zavijeva bližje k vodi. In ker Hermina vedno in povsod v naravi najde srčke, ga je tudi tokrat. :)V bližini srčka sva srečali tudi slončkain razmišljala sem, da bo morda zdaj treba pa kar obrniti. Ampak sva se odločili, da bi bilo škoda in da bi bil izlet prekratek. Pa sva šli naprej. Malce sva bili zmedeni, ker piše, da sta le dva mosta, tam pa so kar štirje. Hmm ...Voda je bila že bolj zelena, sonček je kukal skozi drevesa, me pa sva hodili malce za in malce pred enimi tujci, ki so bili nekoliko skeptični o poti. Ko smo izgubili markacije, smo se že skoraj vsi skupaj obrnili, a sva s Hermino rekli, da se po navadi obupa tik pred ciljem, zato sva prehodili še en hribček in ne boste verjeli ... prišli na cesto in za ovinkom zagledali tole:Koča. Uou ... planinska koča ... čakaj malo ... pa to je planinska koča v dolini Voje. Na zemljevidu je bilo to malce daleč ... hmm. Sva bili očitno kar pridni. :) In malce tudi utrujeni. Nato pa sva zagledali tablo ... slap izvir Krope, 15 minut. Hmm ... ja, ne? Kaj mislite? Itak, da ja. :) Če sva zlezli že tako daleč, greva pa še tja. In sva šli. Brez počitka. Lezli sva nekam v dolino, pa v hrib, pa spet v dolino. Se spomnite, da sem imela samo torbico s sabo? Ja, nadležno ... ampak ni bilo tako hudo, da bi obupala. :) Edina stvar, ki me je res motila so bila neka nadležna bitja. Neke čudne muhe, ki so me pikale v noge. Ampak res pikale. Kot bi me zbadale z iglo. In še danes imam take ogromne bule. Ne pretiravam. Bolijo, srbijo, mažem jih s Kamagelom (čeprav je to mazilo, ki ga sploh sploh ne prenesem, ker mi gre res na živce, torej je res hudo), pa so še vedno velike. Trapasti žužki ... pa še v Triglavskem narodnem parku so, da jih še ubiti ne smem. (čist potiho: Hermina je ubila ene dve. Ha ha, prav jim je.)

No, pa sva kljub nadležnim bitjem prilezli do izvira Krope. Slap, zavit v pršeče vodne meglice je veselo žuborel čez kamne in prijetno hladil okolico. Očitno muham to ni bilo všeč, ker je bil tam čisto mir pred njimi. :) Nama je pa kar prijalo.Malce sva se pofotkali, nato pa nazaj v hrib in dolinco, kjer me je (spet) ugriznila muha in ko sem se hotela otepati te golazni, sem prav neelegantno zdrsnila po blatu. Ampak sem spretna padalka. Umazala sem samo roke. :) In že sva bili pri koči. Hermina je na mavec dobila štampiljko in vsaka je dobila enega kozoroga, pa sva posedeli pred kočo. Pridružila se nama je še oskrbnica koče, ki je prijazno klepetala z nama in nama priporočila še nadaljevanje poti. Menda je pol ure hoje od koče po dokej ravni pešečni cesti še en slap. Slap Mostnice. Lepši od izvira Krope. Sedeli sva na klopci ob pivu, gledali v zrak in opazili modrino. Sonce je grelo ozračje, po cesti, ki vodi iz doline Voje, pa so se vračali pohodniki - upokojenci. Kar naenkrat sva se odločili, da greva preverit, če je slap Mostnice res lepši od Krope. :) In sva šli. Bilo je vroče, bile so tiste trapaste muhe (še več pikov ali ugrizov, al karkoli so že delale z mano). Ampak pot je bila pa enostavna. Kljub vsemu me je malce utrudila ... logično ... se spomnite, da je bilo prejšnji dan prehojenih 40 km? In ne po ravnini. :)Hoja se je izplačala. Po natanko 30 minutah sva zagledali slap Mostnice. Ja, oskrbnica je imela prav. Vreden hoje in definitivno lepši od izvira Krope. Čudovit slap. Le poglejte ga.Malce sva se zadržali tam, nato pa se podali na pot nazaj proti koči in mimo koče ob koritih do slončka, mimo njega do Hudičevega mostu (kjer se je voda iz rjave čudežno spremenila v zeleno).Nato sva prišli nazaj v Staro Fužino do pašnika, kjer sva opazili nenavadno bohinjsko kravo, ki je včasih pripomnila kaj izredno zanimivega. :)

Po obisku trgovinice in nakupu poživili (ala Bandidos Ice) sva v Stari Fužini prečkali most in sledili tablam na Peč. Pa gozdu gori, doli, naokoli in prišli sva do improvizirane klopce, s katere se odpira čudovit pogled.Peč in razgledno točko sem "odkrila" na orientaciji po Bohinju, ko smo tam taborili v sklopu modula šport. In tisti razgled mi je bil res všeč in povem vam, da mi ni jasno, zakaj tega hribčka z razgledom ne predstavljajo bolj glasno. Na internetu sem komaj kaj našla o tem, v knjigah nič, v turistični agenciji tega ne priporočajo in tudi nihče se ni podal v tisto smer. Zanimivo. Je pa zato bil mir tam na tisti "klopci".Aja, se spomnite, da Hermina vedno najde srčke v naravi? Evo, tudi tega je odkrila ...
Odvrgli sva teniske in nogavice, odprli vsaka svojo pločevinko in uživali zaslužen počitek. Odločili sva se, da okoli jezera (12 km) tokrat ne greva, ampak bova raje počakali, da sonce pade za hrib. :) Malce sva se poigravali s sončnimi žarki in se nato odpravili nazaj v dolino. Natančneje na obalo Bohinjskega jezera, kjer sva imeli pravo plavalno izkušnjo. Ne verjamete? Poglejte posnetek. :)

Še sprehod mimo cerkvice, ki je bila za ogled že zaprta.Sledila je večerja ala sladoled (2 kepici okusnega sladoledka), ki sva si jo privoščili na pomolu z bingajočimi nogami nad vodno gladino. S kornetom sva hranili ribe ... na eni tabli je pisalo, da jih je v jezeru 5 različnih vrst in lahko vam zaupam, da sva videli vseh 5: majhne, srednje majhne, srednje velike, velike in ogromne. Ha ha ha. Jih je pa res veliko. :)Še večerni pogled na cerkvico in mostiček, pa sva se podali nazaj domov. No, ne domov domov, ampak v sobico, kjer sva se po tuširanju spokali v posteljo in spali ... do jutra.


Lahko bi pisala še 4. del te zgodbe, a bi bil prekratek. Jutro v Bohinju, odhod na avtobusno postajo.Vožnja do Bleda in kremšnite za zajtrk.Nato sva sedeli na klopci ob umazanem jezeru in opazovali uboge račke, ki so brazdale po packariji.Enkrat za spremembo Barbi brez energije, ki je "zatrla" Herminin kos energije, ki je še ostal. Izgovorov imam več: od sonca opečen vrat, srbeče boleče noge zaradi trapastih muh in pač utrujenost. Ampak to vseeno ne opraviči, da sem bila čist dobesedno prazna. In tako je Herminina želja po plovbi na otoček je tako ostala le želja. Upam, da se ji kmalu oddolžim in pridružim na otočku. :)

Vožnja z avtobusom do Ljubljane in nato prevoz z Matejem in njegovim sošolcem domov. Ja, nekateri uživamo, eni pa še hodijo na izpite ... čeprav zdajle, ko to pišem, eni uživajo na morju, eni smo pa doma. Pa saj ne bom dolgo. :)

Hermina, kdaj imava naslednje spoznavanje Slovenije? ;)

Gorenjska zgodba, 2. del

Danes praznuje Alenka. Vse najboljše! Ne bom objavila objave samo o Alenki, ampak raje o Gorenjski, pa vem, da bo uživala ob branju. :) Lep dan ti želim! :)

1. 7. 2009
Odprem oči ... sonce. Juhu, ni dežja! Pogled na uro ... šest zjutraj. Hitro nazaj zaspat. Odprem oči drugič ... sonce. Juhu, ni dežja! Pogled na uro ... osem zjutraj. Hmm ... pogledam Hermino ... spi. Dogovor je, da je skrajni rok za bujenje ob devetih. OK. Vzamem knjigo (še dobro, da sem jo vzela s sabo) in se lotim branja. Nekaj čez 9 zbudim Hermino in okoli pol desetih že korakava proti Kranjski Gori. V turistični agenciji izveva, kje se nahaja Kekčeva dežela, a nisva prepričani, da se bova odpravili tja. Najprej po zajtrk in po načrtu preteklega dne proti Planici.

Kupili sva zajtrk in razmišljali, kje naj ga pojeva. Ah, greva malce hodit, pa se bova ustavili na primernem prostoru in pomalicali. Greva mimo poletnega sankališča, mimo črpalke in prideva do Vitranca, kar pomeni, da sva že v Podkorenu. O klopci medtem ni ne duha ne sluha. Nadaljujeva pot po sprehajalni potki naprej proti Zelencem in opažava, da se ljudje pridno rekreirajo ... predvsem kolesarijo. Obe veva, da je pri Zelencih klopca in jo imava v mislih za kraj, kjer bova zajtrkovali. Vendar preden prideva do nje, opaziva peščeno potko, ki pelje čez travnike. Mogoče je pa bližnjica do Planice? Prijazna gospa nama pove, da je res bližnjica, ker se tako izogneva Ratečam. Super. Z veseljem nadaljujeva pot in prečkava travnike, še vedno z zajtrkom v roki, v pripravljenosti, da ga pojeva na prvi klopci. Hja, klopce pa nikjer. :)

Zagledali sva leseno pastirsko kočo in se odločili, da bova zajtrkovali pred njo. Gazili sva po visoki travi in prišli do koče, kjer sva doživeli razočaranje, saj je bil sprednji prostor povsem prazen, brez morebitne klopce ali vsaj njenga približka. Hja, greva nazaj oz. naprej. Še malo valjanja po teh cvetočih travnikih in plezanja po kozolcih ... čas je bil za nadaljevanje poti.
Pa sva prečkali še nekaj travnikov in vmes je žgalo sonce. Bilo je vroče, vroče, vroče. Zajtrk pa še kar v rokah. Prečkava gozdiček, Bedanec ujame Hermino.K sreči je ušla ven in nadaljevali sva pot še čez kak travnik in nato prišli na parkirišče s pogledom na skakalnice. Planica.Se še spomnite najinega zajtrka? Ja, še vedno v rokah, namesto v želodcu. Parkirali sva se v senco in ob 12 h pojedli zajtrk. :) Po tehtnem razmisleku sva se nato podali na vrh velikanke. Za pot do vrha sva potrebovali pol ure! Res je, da sva veliko počivali vmes in enkrat celo posedeli na razgledni točki, ampak pol ure ... ojej ... več kot 680 stopnic sva prehodili navzgor in nato prišli na vrh naše slavne velikanke. :)Na vrhu sva posedeli toliko, da sva prišli k sebi in se slikali za dokaz. Z dvema različnima frizurama. :)In nato po 680 stopnicah dol, naravnost v okrepčevalnico. Na eno "gorenjsko" pijačo - na enega Zlatoroga. :)Po tem je bil res že čas za odhod nazaj proti Kranjski Gori in spet sva prepešačili gozdičke, travnike in stezice. Sonce je še vedno žgalo. :) To sonce moram omeniti, ker me je tako grdo opeklo, da imam narisano majico na vratu spredaj in zadaj ter na rokah. Fuj, pa še peče. Ampak boljš, da me je opeklo sonce, kot da bi me zalival dež. Neskončni optimizem.

Ko sva prišli nazaj v Kranjsko Goro, sva bili malce utrujeni. In sva se želeli malce napolniti z adrenalinom, pa sva se šli sankat. Na sedežnico do vrha sankališča, nato pa v rumenih sankah po zavitih ovinkih v dolino. Je kar zanimiva dogodivščina. Sva ugotovili, da pogrešava kakšen zabaviščni park ... bo mogoče treba po dolgem času spet pogledat v Gardaland. :)Skoraj bi se lahko reklo, da je bil ob štirih čas za kosilo in v Oštariji sva si privoščili toplo kosilo, da naju je motiviralo za nadaljne podvige. Na izbiro sva imeli sprehod okoli Jasne al po Kranjski Gori, a sva se odločili za bolj aktivno preživljanje prostega časa. Hermina je ves dan omenjala, da bi šli na Vršič. Po moje nobena ni verjela, da bova res šli. :) Pa sva se najprej ustavili ob Pišnici in ohladili noge (kako to paše).Potem pa sva začeli s potjo na Vršič ... 12 km v eno stran ... ježešna. In sva začeli. Najprej po cesti in malce sekanja ovinkov. Potem se je vse skupaj vleklo (posebej med 2. in 3. ovinkom) in po eni uri sva bili pri Ruski kapelici.
Malce počitka, nato pa naprej v hrib. Tokrat ne po cesti, ampak po gozdnih poteh. In po 40 minutah sva prišli nazaj na cesto in zagledali Erjavčevo kočo. Pa v steni Prisanka sva si ogledali slap in Ajdovsko deklico, nato pa nadaljevali pot in uspeli! Aja, pred tem uspehom sva se šli še kepat. :) Sva odkrili sneg tam gor v hribih. Sicer je umazan, ampak za eno kepo je bil dober. :)
Vršič, 1611 m n. v. Tičarjev dom ... odličen kraj za Zlatoroga, preoblačenje in novo štampiljko v moji planinski knjižici. Gospod je ravno zapiral kočo, a naju je prijazno počakal in ob osmih sva se odpravili proti dolini.

Ustavili sva se še v Erjavčevi koči (štampiljka pa to). Jaz imam štampiljke v knjižici, Hermina na gipsu. Čas za odhod v dolino. In sva šli. Tokrat brez bližnjic, brez gozdnih poti. Kar po cesti. In se je vlekla in vijugala. In mračilo se je. K sreči cesta v mraku ni ravno prometna, ampak ko se je začelo temniti, je bilo kar malce strašljivo sredi gozda. Enkrat še posebej, ko je začelo nekaj na ves glas lajati. In sva ugotavljali ali je pes ali lisica. Takrat sva dobili pospeške in hiteli ter komaj čakali, da prideva od tretjega do drgega ovinka. Pa ga kar ni in ni bilo. Strah sva preganjali z opazovanjem kresničk, ki jih je bilo ogromno. Enkrat se je po gozdu valil kamen in sva se kar ustavili ter čakali, kaj bo. Pa je "samo kamen" priletel na cesto malce pred nama. Ježešna. :)Table za drugi ovinek nisva dočakali, sva pa prišli do table prvega ovinka (le kje je izginil drugi) in nato do hotela Erika in most in javna razsvetljava in končno najina hišica. Ko je Hermina padla na posteljo, je ura pokazala 22.30. Pa se je bilo treba še tuširat, ker nisva bili ravno prijetnega vonja, pa čeprav sva vmes preoblekli majice. :)Okoli enajstih sva že spali. Kot ubiti. Brez pretiravanja.

In kaj na vse to pravi striček Google? On pravi, da je bilo to vredno 37,5 km. sicer ni upošteval najinega sekanja ovinkov, ampak tudi ni upošteval najine poti po Planici sem in tja, pa po Kranjski Gori, pa okoli Erjavčeve koče in do vojaškega pokopališča. Definitivno lahko zaokrožim na 40 prehojenih kilometrov ta dan. In precej jih je bilo strmo v hrib. Pridni sva bili! :)

Gorenjska zgodba, 1. del

Ste brali, kako sem se potepala po Irskem? Ste se mislili ... vau, ta Irska je pa res lepa dežela, tudi sam/a bi šla tja. Verjetno ste. Ampak naj vam nekaj zaupam ... Slovenija je tudi zelena in lepa. Naši travniki so še lepši - manj močvirnati in z več rožicami. Naše gore so gore v pravem pomenu besede in tudi jezera so čudovita. Izlet po Sloveniji je lažje izvedljiv in verjeli ali ne, vreme ni tako muhasto kot na Irskem. Vse to in še več vam dokažem v naslednjih nekaj objavah. ;)

Pisal se je junij, natančneje zadnji dan letošnjega junija. Kazalec na uri je poskočil na 12.20 in zazvonil je telefon. Znak za začetek ... odhod od doma na občudovanje lepot Gorenjske. Sabina in Hermina sta me pobrali in odpeljale smo se v Poljane, kjer smo parkirale avto in se presedle v drugega ter se odpeljale do Ljubljane. 3 dekleta so šle opravljat izpite v šolo, 2 pa sva pridni absolventki, ki ju čaka samo še stvar, ki je ne omenjam več tule, zato sva si prislužili oddih. No, vsaj tako je bilo mišljeno na začetku. Da bo to oddih ...

Vkrcali sva se na avtobus in se odpeljali proti Gorenjski. Ugotovila sem, da Jesenice res niso lepo mesto, ne glede na to, ali se v njih pripelješ po avtocesti ali po kakšni drugi cesti. Med potjo sem spremljala oblake in razmišljala, kakšno bo vreme ... ulil se je dež. Gozd Martuljek, Kranjska Gora ... dež. Nahrbtnik sem oblekla v njegovo rumeno vetrovko, sebe v rdečo vetrovko, vzela dežnik in s Hermino sva se izkrcali iz avtobusa v Podkorenu. Presenetila naju je vročina in le par dežnih kapljic, ki so kmalu ponehale. Hmm ... vetrovko sem takoj slekla, da se ne bi skuhala in odšli sva iskat hostel.

O urejenosti hišnih številk ne bi, ker urejenosti ni. :) Je bila pa zato en gospod prijazen in naju je usmeril. Tokrat sva z lahkoto odkrili hostel (Pr' Tatko) in ... hja, nisva bili dovolj pozorni pri ogledu slikc na internetu ... zato naju je šokirala starinska hiša. Razpadajoča okna, nekje celo razbita, dvorišče ... khm khm ... ko sva odprli vrata, sva ugotovili, da so jih napadli črvi in da iz hiše zelo zelo neprijetno smrdi po starem, razpadajočem lesu. Še preden bi naju kdo vprašal, če potrebujeva prenočišče, sva pobegnili. :) Odločili sva se, da greva raje peš nazaj v Kranjsko Goro in tam poskusiva srečo. Pred tem pa sva se zaradi lepega vremena podali še na pot do Zelencev.Hodili sva kar ob robu glavne ceste, ker nisva bili prepričani, ali je dostop do tega območja možen tudi s stare ceste. Hoja ni bila naporna glede na teren, a ni bila ravno prijetna glede na poln nahrbtnik na ramenih. A se nisva pritoževali. Šli sva naprej in navdušeno prišli do mostička.Tam sva ugotovili, da je dostop do Zelencev možen tudi s stare ceste. OK, veva za nazaj. In sva šli še naprej, ker so slike na internetu obljubljale več. Res sva prišli na simpatičen prostor ob majhnem jezercu, kjer sva z veseljem pohrustali mamin borovničev štrudelj in ohladili podplate v ledeno mrzli vodi ter naredili še nekaj fotk.Nato sva spet oprtali nahrbtnike in se podali na pot. Nazaj po potki do mostička in na staro cesto. Pred tem sva opazili še zanimivo tablo ...V resnici ni nobena poljubila žabe in jo spremenila v princa, ker sva odkrili pravo modrost. Naj vam jo zaupam ... Zakaj bi tvegali in poljubljali žabe? Tudi če se žaba spremeni v princa, kaj naj z njim? Midve pač ne spadava v sloj princev in princes, zato bova raje poiskali sebi primernega fanta in pustili žabe pri miru. :)

Zdaj pa resno ... šli sva nazaj v Podkoren, kjer sva neko gospo vprašali, če lahko morda v vasici najemeva sobo. Poslala naju je nekam, kjer je bilo vse zaprto, zato sva šli v odprti penzion čez cesto, kjer naju je gospa zavrnila. Tudi prav. Pa sva se odločili, da zares zapustiva Podkoren in sva šli proti Kranjski Gori. Ponovno sva srečali moškega, ki naju je usmeril k hostlu, pa žensko, ki naju je usmerila k sobi, pa nekega motorista ... vse sva srečevali dvakrat ... pri Zelencih sva celo srečali šoferja avtobusa, ki naju je odložil v Podkorenu (in nato sva za njim pešačili do Zelencev, kjer je imel postajo).

In sva hodili ... vmes sva poklicali Mateja za kaj informacij o sobah v Kranjski Gori in dokler je bila stvar v zagonu, sva dejansko prišli v to mestece. :) Ustavili sva se pod letnim sankališčem in razmišljali, da bi bilo fajn preizkusit progo in občudovali gore, obsijane s sončkom.Medtem sem še poklepetala z gospo Slavko in se dogovorila, da bova vzeli sobo za dve noči pri njej. Cena 20 € na osebo na noč, lokacija ob jezeru Jasna. Hmm ... mamljivo. Pa sva spet oprtali ta nesrečna nahrbtnika in šli na pot proti Jasni. Ni bilo težav z lokacijo in kaj kmalu je Hermina že skakala po kozorogu. Takoj naj omenim, da pri izvajanju raznih pozicij na kozorgu in ob njem nihčne ni bil poškodovan (Hermina ima gips že od prej). :)Šli sva do hiše gospe Slavke, razpakirali in se odpravili nazaj v Kranjsko Goro. Kot da še nisva dovolj pešačili. Ogledali sva si mestece in obujali spomine ... gimnazijska ekskurzija po Sloveniji, pa v 6. (?) razredu sem bila tam v šoli v naravi ... sami lepi spomini. :)Ker pa se je počasi že nočilo, sva se odpravili nazaj k Jasni, se stuširali in naredili načrt za naslednji dan. Nato pa kar hitro zaspali.

Doma sem za pomoč pri prikazu tega najinega popoldneva (avtobus naju je v Podkorenu odložil ob 16.30, ob 20.00 sva bili že nastanjeni v sobi) poprosila strička Googla. On je tole videl nekako takole.Zračunal je, da sva naredili 13, 5 km, a ker ne pozna poti skozi Zelence in ker sva se po Podkorenu dvakrat zavrteli, pa ker sva v Kranjski Gori prehodili več uličic, lahko brez slabe vesti to številko zaokrožim na 15 km (če bi bila povsem natančna, bi bila gotovo še večja).

Torej ... 1. dan, 15 km hoje. Hja, kar lep izkupiček. Večina poti je bila prehojena s težkim nahrbtnikom na ramenih. Hmm ...

Aja, pa dodati moram še nekaj ... na večernem sprehodu po Kranjski Gori sva pristali na avtobusni postaji, kjer sva gledali vozni red, da ugotoviva, kdaj gre avtobus iz Kranjske Gore ... in ne boste verjeli, koga sva srečali ... ponovno se je na postajo pripeljal isti šofer, ki se nama je smejal že, ko smo se drugič srečali pri Zelencih. Ja, ta dan sva ljudi srečevali vsaj dvakrat. :)

Gorenjska zgodba obsega več kot 1 popoldne in več kot 15 km hoje. A za kaj več bo treba počakat še dan ali dva. Sem preveč utrujena. Prijetno utrujena.