Moja dolina

Vsi poznate zgodbo o Muci copatarici. Tisti muci, ki šiva copatke. Ja, vem, v resnici jih krpa. Ampak tistemu najmanjšemu naredi nove. Zmotno je mišljenje, da smo lahko enakovredni pravljičnim junakom. Še posebej Muci copatarici. To sem izkusila na lastni koži in vrgla puško v koruzo. Vam povem celo zgodbo, da ne boste čudno gledali, o čem to razpravljam. :)

Doma smo imeli ene copate. Moje najljubše. Modre Vučko copate. Mislim, da še iz mojih gimnazijskih časov (in ne, to ni tako dolgo nazaj kot se morda sliši). Definitivno niso spadali med primerek dobro ohranjenih copatov.

Definitivno so si že zdavnaj zaslužili pot na smetišče. Ampak so iz neznanega razloga ostali v omari. Včeraj popoldne pa sem se odločila, da ne bodo več tam. Vzela sem pripomoček za paranje ... po slovensko: ločevalec šivov (po nemško Nahttrenner, po slovaško oddelovač stehov) in copate razstavila na prafaktorje. :)
Potem sem vzela usnje iz zaloge in narezala kose za nove copatke. Ta del mi je pri šivanju najhujši. Ko bi rada na hitro nekaj sestavila, pa je treba izrezat en kos, pa drugi kos, pa še enega za vmes, da ne omenjam, da imamo dve nogi ... skratka, en kup rezanja.

Sledilo je še malce likanja in nato šivanje. Jupi. No, ni bilo jupi. :( Včeraj sem nekaj poskušala, pa sem nekako obupala. Nadaljevala sem danes dopoldne in nekako mi je celo igla padla iz mašine (ne sprašujte, kako je to mogoče). Potem sem vse skupaj pustila na mizi.

Danes zvečer sem se spet lotila dela. In ko sem že mislila, da mi gre dobro, sem videla, da sploh ne šivam, ampak samo luknjam. Da ne omenjam, da je vse postrani in zmečkano. In v resnici sploh niso oranžni, ampak rdeči. Cvetko ne vidi prav. :) Ah, očitno nisem in ne bom Muca copatarica. Odločila sem se, da novi copati ostanejo na tej stopnji.

In nekje na dnu omare čakajo dan, ko se bom odločila, da jih dokončam, ko bom imela bolj debelo iglo in šivala kar na peš ali ko bom znorela zaradi nedokončanega projekta (vsaka taka stvar me počasi najeda) in vzela kar spenjač ter naredila rob na copatih. :) Od vseh teh črnih scenarijev je še najbolj verjeten ta, da bom copate razparala (roko na srce, ne bo prav veliko dela) in naredila dva para. :) Ene usnjene brez pene in ene iz čisto tankega blaga s peno. Ker tale moj zmazek je čist predebel za šivat. In Višnja mi to dopoveduje že dva dni, pa je kar nisem hotela poslušat.


Da pa na ta nenavadno topel (16°C ob 12h) zadnjenovembrski dan ne bom preveč jezno, obupano in pretirano Muco copatarico občudujoče tipkala pozno v noč, naj povem, da se je včeraj tudi pri nas začel adventni čas. In to pomeni, da imamo tudi mi adventni venček. Ha, ta ima spet noro zgodbo. Kot vsako leto. Pozabila nabrat zelenje v soboto. Ups. Pozabila vse naravne že nabrane pripomočke na Selih. Ups. Svečke so na Selih. Ups. Mi smo pa doma. Hja. Sprehod v bližnji gozd (v katerem ne raste niti ena okrasna rastlina ala šipek ali kaj podobnega s pisanimi kroglicami), obrezovanje ciprese in minimalistični venček za na mizo.

Pa je spet zabrnela Višnja. Najprej sem naredila eno žogico. Ne bom je pokazala, ker je čudna. Nisem bila natančna. Ups.

Potem sem se spomnila, da sem Mojci rekla, da ji bom naredila nekaj, kar bo zaustavilo hladni zrak, ki piha v hodnik pod vhodnimi vrati. Na ta način bo tudi v hodniku malce topleje. :) Mami je dala odlično idejo, da lahko to zadevščino Miklavž pri meni pusti za Mojco. :) Glede na to, da Miklavž pride naslednji teden, ko me ne bo doma in da je Mojca danes pri meni na obisku, bo Miklavž letos kar zgodnji.


Naj še na hitro opišem postopek izdelave te dolgonoge živalice:


1. Odrežemo dva* kosa blaga, dolga 40 in široka 20 cm. Vsak kos posebej po daljšem robu zašijemo skupaj (po notranji strani blaga) in enako storimo na enem od krajših robov. Ponovimo isto še na drugem kosu blaga. Obrnemo tulca in ju napolnimo s starimi nogavicami, ostanki blaga, polnilom za blazine ...

2. Iz drugačnega blaga odrežemo obrisano telo mačke živali in nanj našijemo dodatke kot so oči, brki, nos, usta.
3. Iz blaga, ki se ujema z živalskim telesom izdelamo še "rokavičke" za noge in roke (aja, ki smo jih tudi izrezali iz enakega blaga kot noge ... spet napolnjeni tulci), na katere s sukancem našijemo kremplje, nato pa rokavičke prišijemo na tačke.
4. Nato žival na roke po vogalih šivamo skupaj in polnimo s polnilom. In nastane zanimivo bitje, ki zadrži hladni zrak, ki prihaja v prostor pod vrati/okni.. :)


*Ne vem, zakaj nisem poenostavila in naredila le en daljši tulec ... hja, na začetku sem imela malce drugačno idejo, a za takšno izvedbo bi bil v resnici tudi samo en tulec dovolj.

- pobarvanka z barvicami,
- žarnica,
- pasteli,
- presenečenje z rožico (oz. dvema),
- čepki za ušesa,
- vrtiljak na škatli,
- kuverta s čestitko, v kateri ni le siromašen zlajnan napis "čestitam", ampak spomini babice na moje prve besede in na moje prvo branje ...
- skleda domačih piškotkov,
- sestavljanka (2 v eni ... opa),
- hrana, ki obudi spomine na študentska leta,
- peresnica s princesko, ki se odpre in še odpre, pa se jo lahko na mizo postavi pokonci, da sosed ne prepisuje od tebe ... v njej pa barvice z ABS sistemom ...

Še posebej, če so to moja darila za diplomo. Brez suhoparnih čestitk, ampak s srčnimi željami. Vsaka nekaj pomeni in čeprav bi bil Lion za nekoga le čokolada iz avtomata, je zame to čokolada spominov. In vsako od omenjenih daril je povezano s spomini. Posledično tudi nasmešek. :)

Tenk ju. :)


Tale blog se bo počasi bral kot kakšen govor na podelitvi Oskarjev. Ampak res hvala. :) In da sploh ne omenjam, kako je bilo fajn v soboto, pa danes na Gorjancih in na obisku. Čisti užitki ... dobri prijatelji.

Upiram se decembrskemu vzdušju oktobra. Ker je nesmiselno. Kljub branju in ogledovanju ustvarjalnih blogov si v glavi govorim, da november še ni december. Ne, moje novoletne čestitke ne bodo nastajale pred decembrom. Še vedno sem mnenja, da bodo čestitke nastajale takrat, kot se za to spodobi ... ko bo kuhinja dišala po piškotkih, ko zunaj ne bo 20°C, ampak sneg, ko bodo po radiu prepevali "Ko pride polnoč ..." ali pa "Bela snežinka, ki pada, glej prvi sneg." Saj vem, potem me bo spet povozil čas. Ampak me bo vsaj povozil december z vsem svojim čarom. Zame se decembrsko vzdušje začne decembra.

In potem pride slavni ampak ... pa tisto o zarečenem kruhu ... hja, tako pač to je. :) Glede na to, da pri nas že cel teden kuhinja diši po piškotkih, da snega menda sploh še ne bo kmalu in da se omenjene pesmi najdejo tudi na računalniku, sem se včeraj lotila prototipov voščilnic. Ven me vleče le izgovor, da niso zame. :)

Skratka, v šoli bodo otroci izdelovali voščilnice in dobrodošle so ideje, oziroma prototipi voščilnic. Vse dobre stvari so menda 3, pa naj vam predstavim 3 moje prototipe.

PROTOTIP 1

Luškana 3D voščilnica s pentljicami (moja najljubšejša od treh). Otroci bi papir za bunkice sami poslikali in potem izrezali, jaz sem zaradi lenobe uporabila že potiskanega (in zanalašč ni novoletno obarvan ... ha ha ha).

PROTOTIP 2

Tehnika, imenovana iris folding. Sama voščilnica je katastrofalno oblikovana ... manjka marsikaj, pa papir ni pravi, ampak pustimo detajle. Pomemben je način izdelave smrečice. Primerno za malce starejše otroke, ki so že kolikor toliko natančni in znajo upoštevat navodila.

PROTOTIP 3
Namenjen tistim otrokom, ki ne spadajo v opis pri prototipu 2. :) Iz krompirja narejena štampiljka zvezdica, naštampljana na večji format, nato pa pravokotnik, ki se prilega osnovi, izrezan in prilepljen na osnovo. Enostavno preprosto. :)


Del dekoracije šole bo predstavljal tudi otok pingvinčkov. Sem že kdaj omenila, da obožujem pingvine? Skratka ... pingvinčke bomo delali! Jupiiiii! In kot se spodobi za serijo prototipov, dodajam še enega prototipskega pingvina. Mogoče jih začnemo pa že danes barvat. :)


Če sem se že drznila novembra kazat decembrske stvari (ojoj, kakšna sem), lahko dodam še novičko o darilcu. Darilcu, za katerega se lahko grebe cel svet, pa bo pripadel samo eni osebi. Darilce, za katerega sem se odločila, da se zanj ne bom grebla iz principa, ker bo itak dovolj grebatork na kupu za tako umetnijo. In ker itak nimam neke velike sreče pri teh žrebih. Pa sem stvar ignorirala in poskusila ne misliti nanjo. Ne misliti nanjo ... malo morgen ... skorajda vsak ustvarjalni blog, na katerega mečem oči, že čivka o tem. Če berete vsaj kakšnega od omenjenih, potem že od začetka tega odstavka veste, da govorim o Frišnem novem jutru. O Poloni. O njeni Pandori. O Pandori, ki je vredna grebatorstva. O tisti Pandori, ki me je prepričala, da ne morem imeti sreče, če ne poskusim.

To je moj način širjenja vesti o nagradi. Sicer sem razmišljala o oblikovanju litskov in zatikanju le-teh za brisalce vseh avtomobilov na parkirišču pred našimi bloki ali obvestilu na deski hišnega sveta našega bloka, pa sem se odločila, da raje povem tukaj. In psst. Ne hodit na Frišno samo v vrsto stat za Pandoro. Ta je že itak predolga (jaz sem že 52. v vrsti ... mmm, lepa številka za izžrebat, kajne, Polona?). Rajši preberite kakšno od starejših objav, pa prepustite nagrado meni. Jo bom dovolila občudovat v živo. Samo brez dotikanja, prosim! :)

Še včeraj sem imela pod končno izobrazbo zapisano "gimanzijska maturantka".

Od danes naprej bo zapisano pa kar profesorica razrednega pouka.

In sedaj lahko k imenu in priimku dodam še tole: , prof.
Hip hip hura zame! :)


Zahvaljujem se vsem, ki ste povzročili, da je moj mobi že pred zagovorom in po njem piskal kot zmešan. Največja zahvala pa gre Teji, Dejanu in Juliji. Teji, ker je bila moja častna (edina) poslušalka na zagovoru, Dejanu, ker je vzel dopust, da je tiste pol ure preživel z Julijo, in Juliji, ker se je tako prikupno smejala in igrala z mano celi dve uri. Vi trije ste pa res the best!


P. S. Naslov diplomskega dela je Uporaba spletnih strani pri pouku družbe v 4. in 5. razredu osnovne šole, ocena je bila pa kar 10. :) Malo se pa moram pohvalit. :)