Moja dolina

Blažka :)

2012-02-02T20:02:00.000+01:00

Leta 2007 jih je bilo v Sloveniji samo 322. Ne vem, kako je vmes nihalo to število, vem pa, da je danes ena čisto majhna Blažka po novem pripisana k tej številki.

Ko sem jo šla pogledat, je bila pikica stara samo 6 ur in tako pici micena, da je bilo kar smešno in grozljivo in srčkano hkrati. :) Je že skoraj 2 leti, kar sem nazadnje videla tako miceno bitje v živo in čeprav sem vedela, da grem pogledat malo bejbiko, me je njena velikost presenetila. 50 cm ... to je takooooo malo. :)

Gospodična me je lepo pogledala in si mislila svoje, sem pa prepričana, da ne bo dolgo, ko me bo, tako kot njen starejši brat, prijela za roke, vlekla in govorila: "Geba. S mano." Prevod: "Greva. Z mano." Dodam pojasnilo: kocke. :)

Hmm, zdaj moram pa narediti še podobno štorkljo kot za bratca ... akcija!

Gradovi kralja Matjaža 2012

2012-01-29T21:25:00.001+01:00

Mika me, srbi me, pa bom kar napisala najprej nekaj drugega za uvod. Dan D se je vrnil v Novo mesto. Ogromno oglaševanja vsepovsod in ogromno pričakovanja, ko smo imele kupljene karte. Res sem potrebovala en dober energijski koncert. In kaj se je v soboto zgodilo v Novem mestu? Po zapisih na nekaterih straneh veličasten koncert. Zame je ta koncert pomenil malo razmišljanja in prinesel ugotovitev, da spadam med "mehkužce" kar se rocka tiče. Nisem za hard rock. Nisem za stil koncerta, ki se je odvijal v soboto. Razočarana? Malo.

Koncert se je začel z DJ-jem, ki smo ga namenoma izpustile. Sledila je mlada novomeška skupina Crossfire, ki je bila (po kasnejši primerjavi) kar OK. Naslednja skupina - Kill Kenny - not for me. Out of my league. Mučno za poslušat. Preveč tuljenja v mikrofon. Pač vsak ima svoj okus. Nekateri očitno zelo kričavega. Okoli 22h zanimiv prihod skupine Dan D - všeč mi je bila povezava s slikanjem. In skladba Fire. Potem pa razočaranje nad novo skladbo. Naslov: Kozlam. Vsebina: dobesedni opis naslova. Moje misli: včasih smo prepevali "Čas bo zacelil svet ...", nove generacije se bodo drle: Kozlaaaaaaaam. Hmmm ...
Skratka v nadaljevanju sem pričakovala več interakcije skupine s publiko, manj tišine ob menjavi skladb in kitar, kakšno besedo sem ter tja. Logično je bilo, da bodo novi komadi, ampak ob povratku domov bi morali dodati še nekaj legendarnih poleg tistih nekaj, ki so jih odigrali. Pa jih niso. Škoda. Mogoče sem pač pričakovala drugačen koncert. Mogoče sem pač bolj za Parni valjak kot Dan D, pa čeprav sem še pred kratkim mislila, da prej obratno oziroma za oba enako ... spreminjamo se ...

Nisem se hotela toliko razpisat o koncertu ... bil in minil. Večer je bil vseeno prijeten. Današnji dan pa tudi. Po obiskih v bolnišnicah sem šla na izlet. :) Kako to včasih paše. :) Odpravili smo se na Koroško, kjer smo spotoma pobrali še eno Korošico in šli pod Peco, pogledat kakšne gradove so gradili včeraj. Narejen je bil kar 101 ... no, niso bili le gradovi ...

Ves čas nas je spremljalo sneženje, ki se je pod Peco okrepilo. Ah, končno zimska idila. :) V prste na roki me je zeblo takooooo zelo, da sem komaj fotkala. Zato postavitve niso ravno izvirne. So bile pa toliko bolj izvirne snežne skulpture. Od Ledene dobe, do aktualnih zadev, pravih gradov in kraljev Matjažev. Prijeten ogled, čeprav so Črnjani precej zaslužkarsko naravnani. Najprej zaračunajo parkiranje (3 €), potem pa še vstopnino po 4 €. Kar lep zaslužek imajo s tem snegom.

Žal lučke ob skulpturah prižgejo očitno samo v soboto zvečer. Mislim, da bi bilo prav, da bi organizatorji poskrbeli za razsvetljavo vsak dan, ko za ogled zaračunajo vstopnino. To bi bilo fer. :) Tako nismo videli osvetljenih gradov, smo pa preživeli nekaj časa na snegu, kar je pa tudi redkost v letošnji zimi. :D

Lušno je bilo. Anja, hvala za družbo. :)

Rada imam pošto

2012-01-26T16:57:00.000+01:00

Pa ne tisto elektronsko. No, priznam, tudi tisto je fajn dobit. Da le niso brezvezne reklame. V tapravem in virtualnem nabiralniku. Zadnje dni verjetno naš poštar ni takega mnenja. Gotovo se sprašuje, s čim se ukvarjam, da mi mora stalno nosit male rumene oblazinjene kuverte iz Kitajske, včeraj paketek iz Anglije, pa danes eno kuverto iz Belgije in eno iz Kanade. Pa še včeraj en paket iz Štajerske in enega iz okolice Ljubljane ...

Danes vam bom predstavila košček pošte, ki mi sem ter tja polepša dan. Kitajsko bom spustila ... tisto je treba najprej sestavit v nakit. Bom pa začela z Anglijo. Na FB je bila akcija v sodelovanju s spletno stranjo uk.moo.com. To stran sem že enkrat zasledila na enem od slovenskih blogov, ki jih spremljam. Strašno kul ideja, da imaš svojo vizitko, kajne? :) No, ko so bile ravno brezplačne, sem se malo poigrala. Saj ne, da jih nujno potrebujem. Ampak malo sem se pač igrala. Spreminjala sem časovnico na FB in posodabljala podatke ter na koncu vendarle izbrala videz začetne strani moje vizitke. Vmes sem naredila še nekaj poskusnih, pisalo je pa tako ali tako, da bo samo izbrani dizajn. In zelo hitro mi je pošiljka polepšala dan. Najprej me je razveselilo tole:

Potem pa še notranjost. Tako kulske so. :) In za nameček jih je 25 v izbranem dizajnu, 25 pa v testnem ... s tem, da sta mi oba všeč, čeprav sem pričakovala samo prvo varinato. Moo je res kul. Samo zdaj ne vem, kam s 50 vizitkami ... glavno, da so lepe. :)

Zdaj je čas, da vam predstavim slovensko pošiljko, ki je prispela včeraj. Najprej iz okolice Ljubljane. Že na pošti me je imelo, da bi pokukala v vrečko, ko sem čakala, da so našli še drugo pošiljko.

Verz na vrečki je pritegnil pozornost ljudi v koloni nasproti mene in opazila sem, da so ga vsi prebrali in potem gledali mene, pa vrečko, pa spet mene, češ ... pa daj odpri, da vidimo, kaj se skriva v njej. Nisem jim dala tega veselja, ampak pograbila še drugi paketek in odbrzela domov.
Razmišljam, da bi morala vplačat loto. Ker imam letos srečo z nagradami in ker zagotovo tako dolgo ni izžrebana sedmica, ker 5 milijonov (!) € čaka name. :) Zakaj imam srečo? Po bonbončku na blogu Moj svet, sem dobila še bonbonček pri Anji na blogu Drobtinice. In ta paketek je bil prav od nje. V vrečki je bil skrit simpatičen ptiček, ki mi jasno pravi, naj ne sanjam več o zimi in snegu in snežakih, ampak naj raje uživam na soncu, nabiram teloh in piskam na trobentice. OK, prav. Bom jaz odnehala, če narava noče. :(

Poleg ptička je bila noter še zanimiva knjigica in še bolj zanimiva ogrlica. Stokrat hvala.

In današnja pošta?

Iz Belgije prozorne vrečke za pakiranje uhanov in ogrlic. :) Iz Kanade pa CD, ki ni zame. Darilo za moja stara starša, ki v naslednjem tednu slavita zlato poroko. Fotografije od leta 1973 pa do 2008, zbrane v lep pregled s slovensko glasbo, ki traja kar uro in pol. To se bomo nasmejali in naspominjali. :) Hvala, Verica, če tole bereš. :)

Aja, aja ... še eno pošiljko lahko pokažem ... oblikovala sem klubske koledarje za Maticke. Pokažem mini žepne koledarčke, tiste tavelike, stenske, je pa direktor prej odnesel. So pa res lušni.

Pa recite, da pošta ni ena lušna stvar! :)

Greva gor 1 - Krim (1107 m)

2012-01-22T21:03:00.001+01:00

Leta 2011 sva s H imeli projekt Oglejmo si Slovenijo. Takšna je tudi oznaka na blogu, ki vas pripelje do vseh najinih 12 izletov v lanskem letu. Najin projekt je bil namreč tak, da vsak mesec enkrat obiščeva en konec Slovenije, ki ga ne poznava najbolje ali pa nama je zelo všeč. :) Projekt je bil za naju izjemen, zato je letos čas za novega.

Tokrat je za nama lušna nedelja in hkrati 1. del najinega projekta Greva gor. :) Projekt je dobil ime po zelo primerni pesmi Čukov - Greva gor v hribe. Ja, prav ste ugotovili, letos bova hodili v hribe. In tokrat nisva začeli z Gorjanci, ker sva jih že prevečkrat prehodili. Za začetek sva si izbrali Krim. Zakaj? To so bili moji razlogi pred odhodom:
1. blizu (1h od doma),
2. še nisem bila tam,
3. dobra vremenska napoved (sonček),
4. lep razgled,
5. dobri 2 uri hoje,
6. celo mičkeno snega menda gor - http://www.hribi.net/spletna_kamera/krim/489,
7. koča za topel čaj in/ali kosilo.

Dovolj razlogov, ki so očitno bili všeč tudi H. in sva šli.

Z jutranjo zamudo sva se po avtocesti odpeljali proti Ljubljani, zavili na izvoz Škofljica, se peljali v Ig, Iško vas in se ustavili v Iški. Nekateri (pridni) pohodniki so se že vračali s Krima, drugi smo se šele odpravljali na vrh. Pripravili sva palice, obuli pohodno obutev in šli na pot proti vrhu, ki je s ceste zgledal ojojojojojoj daleč oz. visoko. :)

Pot je zelo podrobno opisana tukaj: Hribi.net: Iška - Krim, dodajam le moja subjektivna opažanja. :)
Začne se prijetno - najprej po cesti, nato v hrib, a ne prehudo. Aja, na začetku mi je bil všeč še pogled na Iški vintgar ... na daleč je videti res lepa soteska v obliki prave črke V.

Pred vstopom na gozdno pot naju je pozdravila tabla, na kateri je pisalo, da bova čez 2 uri in 10 minut na vrhu.

Ura je bila 10.25, ko sva zakorakali na pot. H je razmišljala, da mogoče ne bi šli vsak mesec v hribe in tako ... skratka malo je obupovala, a si je na koncu seveda premislila. :) Na poti sva ugotovili, da je pomlad. Pač koledarji trdijo drugače, ampak če še na 1000 m n. v. ni snega, ampak cveti teloh, potem je res že pomlad. :)

Po kar lepem kosu prehojene poti se je pred nama odprl pogled na Krim. O, ježešna! Kje je še ... daleč, visoko ... joj.

Ampak seveda se nisva dali in nadaljevali pot. Zadnji del je bil že pošteno strm, a dobra (oz. dolga) debata ga pomaga skrajšati. :) Zvonovi iz doline so oznanjali poldne, ko sva se začeli vzpenjati na stopnice do koče. Opa, sva kar pridno držali tempo in 2 uri in 10 minut skrajšali na dobro uro in pol. Pridni! :)

Na vrhu je sledilo tipično pohodniško obnašanje - najprej se zapreš v WC, vržeš s sebe mokre cunje, oblečeš suhe, greš za šank, naročiš topel čaj in se vpišeš v knjigo. Vse sva opravili in si čaj odnesli ven na klopco. Med sedenjem na klopci sva prišli do zanimive ugotovitve. Če sva lahko gledali vreme preko spletne kamere, sva zdajle najverjetneje na spletu prikazani, kako pijeva čaj, jeva jabolka in pomaranče. Hmm ... klic v Ljubljano je to potrdil. Potem pa se je začel zabavni del. :) Kaj če bi imeli fotke s spletne kamere?

Dobili sva klic, da sva dolgočasni, ko tam sediva za mizo, zato sva se za tretji posnetek premaknili k okrogli mizi. Ah, to bi naju morali snemati. Izvedeli sva, da kamera osveži posnetek na spletu na tri minute, zato sva cca. 3 minute stali naslonjeni na okroglo mizo, strmeli v steber, kjer naj bi bila kamera in se smehljali. Moram dodati, da kamere nisva opazili, čeprav slike izdajajo, da sva gledali naravnost vanjo. :)

Za konec sva naredili še dve postavitvi za spletno kamero. :) Zakaj? Ker je M v Lj delal posnetke zaslona, da nama je shranil te fotke. :) Če se boste lotili podobnih aktivnosti, vas opozarjam, da je zanimivo v teh 3 minutah opazovati ljudi, ki opazujejo vas. Pogledali so naju, najinega "namišljenega" fotografa, pa spet naju, ki sva se smejali in spraševali, če je že fotkal ali ne. Verjetno je kdo pomislil, da z nama ni vse v redu. Ampak midve pa imava vseeno fajn fotke. :)

Ah, 4. točka s seznama ... lep razgled. Kako naj rečem? Opazili sva potencial za lep razgled, žal pa je oblačnost v okolici preprečila veličastnost razgleda. To in dejstvo, da sem pozabila na štampiljko v planinski izkaznici sta dva dovolj dobra razloga, da se na Krim še vrnem. Tako, izvenserijsko, ne projektno. :)

Po sestopu v dolino sva se ustavili na Igu, kjer sva si privoščili okusno kosilo (v koči nama je zadostoval čaj in sadje, čeprav je bila ponudba hrane v koči kar pestra) ... oglas: Gostilna Gerbec, Ig. :) Potem je sledila pot domov in doma še smeh ob ogledu slikc spletne kamere.

Res prijeten začetek najinega projekta, ki bo gotovo dobil še mnogo zabavnih epilogov. Tokratni ključni besedi: spletna kamera. :D

Zakopana v papirje

2012-01-18T17:12:00.000+01:00

Takšne in drugačne. Odvisno od prostora v stanovanju. Naj razložim, kaj s tem mislim ...

V moji sobi sem zakopana v papirje v obliki računov, zemljevidov, cen letalskih kart.

V dnevni sobi sem na mizici zakopana v popravljanje kontrolk.

Na drugem koncu dnevne sobe sem zakopana v priprave na pouk in poročila o prvem ocenjevalnem obdobju.

V kuhinji sem zakopana v papirčke za izdelavo voščilnic.

Če bi imela oblačila iz papirja, bi lahko dodala na seznam, da sem na balkonu likalno desko zakopala v papir. No, tako moram napisat, da sem jo zakopala v oprana oblačila. :)

Moje popoldne zgleda tako, da skačem od prostora do prostora in tu premaknem kak papir, tam dodam kakšnega in tako naprej in nazaj in naokoli. No, balkona se malce izogibam. :) Od vseh teh papirjev se "splača" pokazat samo ene. Tiste iz kuhinje. Zato dodajam dva kolaža na ogled in šibam nazaj k mizi v dnevni sobi. :)

Želim vam obilo papirja, če si to želite sami! :) Drugače naj pa papirno obdobje čim prej mine. :)

Januarska gneča

2012-01-12T21:02:00.000+01:00

Decembra sem ves čas nekam hitela, ustvarjala, lepila, barvala, kuhala ... ni bilo časa za piškote, ni bilo časa za okraske, ni bilo časa za božične filme, kaj šele risanke. :) December je odbrzel mimo in to celo brez snega. Groza.

In nekje tam vmes sem potiho komaj čakala januar, ker sem takrat enkrat decembra verjela, da je januar tisti mesec, ko so dnevi kratki in lenobni, ko je dovolj časa za dobre knjige, obiske, klepete in ustvarjanje. Hmm ... dnevi so kratki, noči so še krajše (sploh, ker se zadnje čase pogosto služba začenja ob 5.30 zjutraj), popoldnevi so le za kakšen obisk, knjiga leži na pol prebrana in od vikenda nedotaknjena, ustvarjalni material se preriva sem in tja.

Kaj hočem povedati? Januar sploh ni miren mesec! :) Preveč je vsega. Pogrešam študijski mesečni oddih. :) Saj vem, da smo šele dobro prišli s počitnic ... hja, odločila sem se, da si bom ta vikend privoščila januarsko razpoloženje. Kratek sprehod po sončku, da ne bo brez veze sijal, potem pa šivalni stroj, pa zraven še kaj papirja in čudovita knjiga, ki je včeraj do mene prispela po pošti. Nagradni bonbonček, ki je prispel k meni od Biljane iz Logatca. Njam in hVaLa!

Sodelavec mi vedno pravi, da je časa dovolj, le vzeti si ga je treba. Jaz mu nekako (še) ne verjamem. Čeprav je pa res, da mi je uspelo vmes nekaj uhančkanja, pa prvi letošnji pohod na Gorjance ... saj je januar vseeno kar fajn. Pa še niti na polovici nismo. :) Spodaj so letošnji prvi uhančki. Metuljčki so moji, ostali so pa vsi na voljo, če so komu kakšni všeč. ;)

Za konec te objave pa še najlepša hvala vsem, ki ste v tej dolinici še bolj vztrajni od mene ... v tem mesecu sem uspela napisati le eno objavo pred 11 dnevi in od takrat je prišlo v dolino več kot 2400 ljudi. Ta podatek me je kar malo šokiral. :) Se bom trudila, da vas bolj redno pričaka kaj novega.

Uživajte v januarskem sončku, če že snega nimamo. :)

Silvestrovanje v Novem mestu

2012-01-01T17:17:00.019+01:00

Ne morem si kaj, da ne bi leto začela z objavo o preživeti noči, ki je za nami. Žal to ne bo objava v smislu oh in sploh pohval in navdušenja. Ker tega za organizacijo silvestrovanja na prostem v Novem mestu res ne morem napisati. Zapisati moram, če me slučajno prime, da bi naslednje leto to ponovila, da bom vedela, da se je treba temu nujno izogniti in jo raje mahniti kam drugam ali ostati doma.

Pred silvestrovim večerom sem nekje brala, da letos v našem mestu ne bo ognjemeta zaradi pomanjkanja finančnih sredstev - 13.000 € je šlo za svetlobno okrasitev mesta in 6.000 € za glasbene izvajalce. Skupni proračun je bil 20.000 €. OK. 6.000 € se sliši kar precej. Seznam nastopajočih ni bil najbolj obetaven, a so se letos odločili, da dajo priložnost novomeškim glasbenim skupinam. Grdo rečeno, ampak bilo bi bolje, da bi teh 6.000 € plačali nekomu, ki bi predvajal glasbo z računalnika.

Nič nimam proti predstavljanju glasbenih skupin širši javnosti. V bistvu je to za njih dobra priložnost. Ampak oprostite, žal ne za novo leto. Morda bi bilo v redu, če bi skupine izvajale drugačno glasbo. To, da se po nazdravljanju ob polnoči začne po odru sprehajati mladi reper, ki začne leto s preklinjanjem in repanjem, zame pač ni primerno za silvestrovanje. Ne vem, morda sem čudna/stara/zatežena ... vstavi poljubno ... sama se nimam za tako, ampak spominjam se praznovanja novega leta v mestu, ko sem bila še mlajša. Obvezne "tradicionalne" pesmi - Ko pride polnoč ..., Zdaj dvignimo čaše, polnoč je ..., Beeeeelaaaa snežinka, ki pada ...., Naj res bo srečno, to novo letoooo, naj vse najlepše se zgodi ti čimprej ... , nepozabna in obvezna (!) Abbina Happy New Year in še mnoge druge. Veselje ljudi, prepevanje, radost in navdušeno glasno množično odštevanje do novega leta. Vsega tega letos ni bilo. No, Silvestrski poljub je bil pred polnočjo.

Po kar nekaj letih sem silvestrovala na prostem v domačem kraju in resnično mislim, da ne bom spet kmalu. Po praznjenju trga domnevam, da nisem edina, saj se je po polnoči mesto začelo kar množično prazniti. Saj s(m)o vztrajali, ampak ni bilo tistega pravega vzdušja, ki ga mora imeti vsako silvestrovanje na prostem. Novo mesto in vsi organizatorji tega dogodka, samo to lahko rečem: žalostno, res žalostno. Še na tisto noč, ko se zbere velika množica v mestu, se ne pripravi zabave, da bi se govorilo, kako je v Novem mestu fajn. Škoda.

Poleg tega bi lahko v prihodnje razmislili tudi o malce bolj dinamičnem voditelju ... ah, saj je škoda zdaj izgubljati besede o tem. Če bo pa slučajno kdo od odgovornih to bral, bi pa samo rada povedala, da so me (in še kar za nekaj ljudi vem) razočarali. In naj bo to vzpodbuda, da se bo ob zaključku tega leta pripravilo drugačno silvestrovanje. Čeprav dvomim, da me bodo prepričali, da se ponovno vrnem tja ...

Pravijo: slab začetek, dober konec. Mogoče to napoveduje boljše leto Novemu mestu. Pa tudi temu kotičku. :) Da ne bo tako grozno pesimistično naravnana objava, dodajam še nekaj darilc, ki bodo letos poskrbele, da bodo naši sorodniki leto začeli bolj na sladko. :)

Čokoladni liker v stekleničkah za odrasle in penasti snežaki v kozarčkih za otroke. Lušno in okusno. Suzy, hvala za recept za čokoladni liker. Odličen je, čeprav sem malo zmanjšala količino ruma. :) In Anja, hvala za stekleničke. Se priporočam, ker so res lušne. :)

Aja, stekleničko z jelenčkom prijavljam na 46. izziv v Craftalnici - Kraljestvo živali. :) Hja, sem kar pridna postala s temi udeležbami na izzivih. :)

Fotopregled leta 2011

2011-12-31T14:38:00.000+01:00

Pretekli dve leti sem pred iztekom leta pregledala (tako na hitro) leto, ki mineva. Zapomnimo si kup stvari, še večji kup pa jih izpustimo. Zato si je dobro kdaj pa kdaj vzeti čas, prelistati strani svojega življenja (ali - kako priročno - spletnega dnevnika) in se spomniti tudi tistih prijetnosti, ki so nam že pobegnile iz spomina.

Da ne bo le pogled v prihodnost in načrti za vnaprej, bom (spet) gledala nazaj.

2011
januar, februar, marec

april, maj, junij

julij, avgust, spetember

oktober, november, december

Uf, ob pregledu slik sem ugotovila, da sem se letos kar veliko potepala po Sloveniji in svetu. :)

Za mano je pestro leto in verjamem, da bo prihajajoče na svoj izviren način spet zapolnjeno tako, kot mora biti. Tudi vsem obiskovalcem te moje dolin'ce želim, da vam v letu 2012 ne bo manjkalo smeha, prijateljev in tistih drobnih trenutkov, ki naša leta zapolnjujejo na tak način, da z veseljem pogledamo nazaj in še z večjim veseljem in radovednim pričakovanjem stopamo naprej, novim izzivom naproti.

Srečno!

Oglejmo si Slovenijo 12

2011-12-29T21:50:00.001+01:00

Leto gre počasi h koncu in tako se zaključuje tudi najin projekt Oglejmo si Slovenijo. Za vse, ki ga ne poznate, ali ste pozabili, kaj to je, obnovim na hitro. S H greva vsak mesec en dan na izlet po Sloveniji in odkrivava različne kraje, preizkušava kavarnice in lokalčke, opazujeva znamenitosti, fotkava in uživava.

Danes sva izvedli zadnji letošnji izlet in zato je bil malce poseben. Ker sva dali skozi že ohoho dobršen del Slovenije (glej priloženi zemljevid), sva se odločili, da bo najina zadnja destinacija kar prestolnica. Čudovito okrašena prestolnica, kjer migljajo lučke, diši po kuhanem vinu, kjer ljudje veselo hodijo naokoli, otroci so zaviti kot medvedki in vsi opazujejo stojnice, poslušajo glasbo, skratka uživajo. Zatorej sva jo mahnili v Ljubljano.

S seboj sva vzeli še škratico iz prejšnje objave in prva stvar dopoldne je bila lutkovna predstava Zvezdica Zaspanka. Marsikdo (no, skoraj vsak) je čudno pogledal, se nasmejal in si mislil svoje, ko smo povedale, kam gremo/kje smo bile. Tudi prav. Morda smo res bile edine, ki nismo imele s seboj mlajših od 7 let, morda smo v primerjavi z našo generacijo in navadami v veselem decembru res malo drugačne. Pa se ne sekiramo dosti. Svoje otroškosti in razigranosti pač ne skrivamo. In navdušenje znamo najti v drobnih stvareh. Na primer v marionetah, ki skačejo po odru in pojejo: "Svetimo, svetimo, zvezde srebrne, spanec oči naj otroku zagrne." Meni je všeč tudi komet Repatec, ki nagajivo pravi: "Samo v lička vas uščipnem, laske vam razkuštram, pa spet zdrvim čez nebo, čez širno nebo ...". Skratka, lutkovne predstave so zakon. :) Sploh če na koncu pride še dedek Mraz, ki je ekstra zabaven in dedkovo himno zapoje na poseben način, s kučmo na prsih, ker je to vendarle himna: "Joooooooooj, že prišel je med nas, stari dobri dedek Mraz." :)

Po predstavi (no, malo tudi že pred njo) smo zaokrožile mimo prazničnih stojnic na tržnici,

potem pa je sledilo kosilo v Tunelu. Tega Tunela se drži zanimiva zgodba o solati in o tem, da smo živele v bližini, pa nikoli šle tja jest, dokler se nismo odselile. Potem smo se vračale in se še vedno rade. :) Natakarji so pa še vedno fajn. Včasih kar podarijo mandarinco za lepši dan. :)

Med kosilom se je odvijalo burno razmišljanje, kam bi jo mahnile ... ideje so segle v tujino, pa na Gorenjsko, na koncu pa smo se odločile, da gremo malo pobrskat po trgovinah v City park. Slab nadomestek za izlet po mestih, vem, ampak smo bile vsaj na toplem in nekako je bilo treba zapraviti svetli del dneva, da dočakamo lučke v centru mesta. :)

Ko smo stopile iz nakupovalnega centra, smo opazile sem ter tja kakšno snežinko in nekaj dežnih kapelj. Hmm ... morda bo pa snežilo. Kako bi bilo to fajn za zaključek izleta in projekta ... Parkiranje ob 17h je v Ljubljani praktično nemogoče, ker menda takrat okoli hodi dedek Mraz. Pa smo vseeno našle prostor (izredno drag, ampak bolje drag kot noben) in šle na sprehod preko Zmajskega mostu in mimo Plečnikove tržnice do Tromostovja, pa na drugo stran do Zvezde. Na tortico, seveda. :)

Skozi okno smo opazovale, kako čedalje bolj naletavajo snežinke. In ko smo zapustile slaščičarno ter stopile na Kongresni trg, je že prav lepo snežilo. Po poti ob Ljubljanici smo naredile še nekaj fotografij. Veste, niso tiste ekstra fino lepe fotke okrašene Ljubljane, ampak vsebujejo poseben dodatek. Poseben čar. Zasnežene so. Kupi osvetljenih snežink, ki plešejo pred objektivom, pa tudi po njemu, dajo fotkam tisti čar, ki ga je imela zame danes Ljubljana. Lučke, glasba, pa še velikanske snežinke.

Če se spomnite, da smo otroško razigrane, vam bo verjetno jasno, da ni šlo brez lovljenja snežink na rokavice, brez poplesavanja po snegu, brez hoje po snežnem metežu brez dežnikov in kap. Predstavljajte si 3 dekleta, ki stojijo pri rdeči luči pred prehodom za pešce in namesto prestopanja sem ter tja gledajo v zrak, lovijo snežinke na rokavice, občudujejo velikost snežnih krp, ki padajo z neba in se smejijo, kot da prvič vidijo sneg. Priznajte, da bi se nasmehnili. :) Ali ni nasmeh tisto, kar nam polepša dan? Nam je dan polepšal sneg, ki še vedno pada.

In ta sneg nam je polepšal tudi vožnjo domov, saj smo se nasmejale, ko smo opazovale ples snežink po avtocesti, zasneženo okolico in si predstavljale, kako se v snežnem metežu počutijo Božičkovi jelenčki.

Res, ni bil tipični izlet najinega projekta, ampak je imel vse, kar je potrebno za odličen izlet - dobro družbo, zanimivo destinacijo, pestro kulturno dogajanje, nekaj fotk za spomin, za piko na i pa tokrat namesto sonca kar sneg. Odličen zaključek projekta.

In če danes pogledam nazaj na vseh 12 izletov, lahko z gotovostjo trdim, da so nama polepšali leto in nama bodo ostali v spominu tudi v prihodnje. Misija opravljena, Slovenija ogledana. :) H, hvala za vse, kar je bilo vključeno v ta projekt. :)

Škratica na počitnicah

2011-12-28T00:12:00.000+01:00

Na mojem blogu je oznaka "počitnice", ki vas pripelje do poletnih šotorov, skakanja po potoku in peke koruze. Tokrat pa sem za popestritev sprejela na mini počitnice eno škratico, ki je prijetno utrujena malce prej omahnila v posteljo in je sedaj že v svojem svetu.

Zjutraj sem jo na domu pobrala, nato sva odbrzeli naprej po opravkih in obiskih. Po sestavljanju kock z malčki in prijetnem klepetu je bil že skoraj čas za kosilo, ki ga je škratica spretno pomagala pripravljati. Po kosilu sva kuhinjo spremenili v novoletno delavnico in barvali, rezali, zvečer sem še lepila, jutri bova lakirali ... pokaževa, ko bo končano. :)

Moram povedati, da me je prav nasmejala, ko sva odložili prtljago, saj se ves čas šalim, da je ona moja škratica v delavnici in dečva se je doma potrudila in si pripravila škratovsko uniformo. Simpatična oblekica, nogavičke, škratovski čeveljčki. Menda je bil tudi klobuk, pa je končal pod radovednimi prsti male nečakinje ... škoda, ker potem bi bila pa res prava škratica. :)

Popoldne smo šli škratica, H in še en mali navdušenček v kino. Artur Božiček v 3D tehniki je popestril popoldne in pripravil decembrsko vzdušje. Škratica in mali navdušenček sta bila navdušena - kako pa drugače. Tudi veliki dve nisva dosti zaostajali. :)

Po prihodu domov pa sem škratici izpolnila še eno željo in sicer Twilight ... izredno si želi ogledati prve 3 filme, ker je s prijatelji gledala četrtega. Naj dodam, da je škratica stara 12 let in da sva res pozno v noč spremljali vampirje in volkodlake ... ona pravi, da tako ali tako niso grozni filmi in je čisto najstniško romantično navdušena po ogledu prvih dveh. Jutri nadaljujeva. Na vseh področjih - obiski, nakit, darila, filmi. :)

Aha, enkrat vmes, ko sem pomivala posodo, je škratica izdelala spodnje izdelke. Pa še 3 pare nefotografiranih. Je kar spretna, moram priznati. :)

Nujno dodajam, da ne izkoriščam otroške (ali škratovske) delovne sile, ampak samo izpolnjujem otroške (oz. škratovske) želje po bivanju v bloku, ustvarjanju in kuhanju. Vse na prostovoljni bazi. :)

Božično voščilo - serija voščilnic

2011-12-24T16:55:00.004+01:00

Obljubila sem, da pokažem še eno serijo mojih voščilnic, ki sem jih poslala naokoli. Do večine so že prispele, do drugih še bodo.

Ker zvezdice na smrečici predstavljajo lučke, prijavljam voščilnico tudi na 45. izziv v Craftalnici (tema: božične luči).

Idejo sem dobila med poskušanjem zapolnjevanja ene od voščilnic in potem se razmišljala, kako dobro bi izgledala smrečica, sestavljena iz voščil. Poskusila sem in bila mi je všeč. Zgleda super, zato jih je nastalo kar precej.

Na koncu sem jim dodala še jelenčka, da so malo bolj navihane. :)

Vsem, ki ste voščilnico dobili, pa tudi vsem, ki ste si jih le ogledali preko spleta želim prijetne božične praznike, BEL BOŽIČ, POLN LJUBEZNI IN MIRU. Naj vas obkrožajo tisti, ki jih imate najraje.

Zdaj pa sledijo priprave na božični večer ... tisti pravi, tradicionalni - z večerjo ob smrečici, družabnimi igrami, kakšnim filmom in polnočnico. Upam, da bo po poti sneg škripal pod nogami. :)

Kasneje dodano: letos sem od Stašine družinice dobila eno hahahhahaha najboljšo voščilnico in sem morala nujno narediti naše družinsko voščilo, ki privabi nasmehe, da sem božični večer polepšala sorodnikom in prijateljem po elektronski pošti. Pa za kak nasmeh še tukaj dodam povezavo: E-VOŠČILNICA.

Personalize funny videos and birthday eCards at JibJab!

Otroška razigranost pred božičem

2011-12-24T13:39:00.000+01:00

Danšanje dopoldne je bilo sončno čudovito, po radiu igrajo božične melodije in obljubljajo nam sneg, torej bel božič. Dopoldne sva z bratom postavljala smrečico in jaslice ... ah, kako idilično. :)

V mnogih voščilih je bilo zapisano, da nam ljudje želijo razigranosti, otroške navihanosti in podobno. Tega je zadnje čase vsepovsod premalo. A ne pri nas. :)

Tokrat sva prvič z bratom sama urejala božično dekoracijo, ker je danes po dolgem času predbožična sobota, ko sva midva doma, starši pa v službi. V takih primerih se je po navadi dan prej urejalo dekoracije, letos pa je sobota kot naročena za to, da grejo v akcijo "otroci".

Matej je bil "prisiljen" v okrasitev smreke, jaz pa sem morala obljubiti, da ne bom spreminjala njegove postavitve. :) Do sedaj je bilo to moje delo, letos je skrajni čas, da me je kdo zamenjal. In tako je naša smreka ... razposajena?!? :) Hmm ... nisem popravljala, bo moral kar sam. Ampak naj bo zaenkrat, dokler ne pride cela družina domov. :)

Ker ga je neenakomerna postavitev bunkic in postrani konica močno navdušila, se je javil še za jaslice. Joj, kako sva se nasmejala. Začelo se je takole:

Potem pa sva idejo nadgradila in malce spremenila prvotno zasnovo. To so definitivno najbolj razigrane in otroško navihane jaslice. :)

Nasmeh na obraz privlečejo tudi angelčki.

Pa trije kralji nič ne zaostajajo pri smehu.

To so naše najbolj zabavne jaslice odkar pomnim. :) Do večera se bodo preobrazile v klasične, tiste taprave, ampak popoldne bo pa še kar takole razposajeno. Smeha tako ali tako ni nikoli preveč. :)

Vanilijev liker v luškanih stekleničkah

2011-12-23T15:10:00.001+01:00

Preden se začnem hvalit, kako sem zadovoljna s svojim poskusom razveseljevanja okolice v teh prazničnih dneh, se moram zahvaliti dvema, brez katerih mi ne bi uspelo. :)

Prva je Valentina, čistokrvna Notranjka, ki deli ideje in nasvete v svojem kotičku Po osmi in pol. Verjemite, obisk v tem kotičku se vedno izplača. Ali zaradi boljšega počutja ali zaradi novih idej. Mene je že lani navdušila s svojimi poservetkanimi stekleničkami in domačimi likerčki, letos pa je bil čas za akcijo. :) Po objavi recepta za vanilijev liker, je bila moja ideja za darila sodelavcem dodelana. :) Valentina, hvala.

Pojavil se je manjši problem in sicer stekleničke, ki jih nisem dobila v lokalu, na katerega sem se zanašala. In tu pride na vrsto še ena, tokrat čistokrvna Dolenjka po imenu Anja, ki že od lani zame pridno shranjuje stekleničke od vode. Z novico, da so stekleničke še vedno v njeni kleti, mi je povsem polepšala dan in tako bo ena steklenička odšla tudi k njej. :) Anja, stokrat hvala za pomoč.

Zdaj pa od besed k dejanjem. Vzela sem stekleničke, jih pomila in posušila. Nato sem jih z gobico in Jupolom prebarvala ter z Mekolom prilepila na njih servetke (jelenčke, angelčke, smrečico). Sledilo je lakiranje, vmes pa kuhanje likerja. Ker je likerja zmanjkalo za pol stekleničke in to ne bi bilo v redu, sem šla včeraj zvečer na hitro skuhat še eno porcijo likerja, tako da ga imamo zdaj (k sreči) še precej viška. :)

Sledilo je še okraševanje pokrovčka, vezanje pentljic in podpisovanje, potem pa le še razveseljevanje ljudi. Upam, da se bodo posladkali. Meni je liker všeč, čeprav nisem dobila vanilijeve arome. Okus je vseeno fajn. :) Tako pa je zgledala moja četica stekleničk.

V mislih za prihodnji teden imam še delavnico z 12-letnico, ki mi bo pomagala narediti še več podobnih stekleničk, v katere bo prišel čokoladni liker. To pa je že druga zgodba. Za naslednji teden.

Prijetne priprave na praznične dni vam želim!

Še enkrat voščilnice

2011-12-22T22:52:00.001+01:00

Današnji večer je v znamenju kuhanja likerja. :) Stekleničke so že pripravljene, liker se hladi. Vmes, ko mešam in čakam, da se dovolj ohladi, pa se igram s preoblačenjem bloga ... mi povzroča preglavice, ker mi nikakor ni všeč. Ampak za praznike bo ostal tak kičasto prazničen, potem ga preoblečem v zimsko kolekcijo. Ko se vse skupaj malo umiri ... Za zdaj pa naj kar ostane Božiček z jelenčki. :)

Zdaj so pa prazniki res že pred vrati. :) Moje voščilnice so odšle na pot, nekatere so celo že prispele do naslovnikov, nekatere bodo verjetno jutri, za eno sem prepričana, da pride po božiču. Mednarodno pošiljanje me vedno povozi ... vedno pozabim, da en teden prej ni dovolj, tako da na Irsko pride voščilnica pred novim letom in po božiču. Ah, važen je namen. :) Ta jelenček pa trenutno potuje na otok nekam proti severu. In v resnici je vse skupaj precej bolj bleščeče zaradi bleščic na zvezdicah. :)

Tokratno objavo sta povzročili moja babica in ~~stara~~ mama. :) Zakaj? Babica je bila že omenjena kot strastna oboževalka mojih voščilnic. In ker sem letos že cel teden (!) pred božičem :) dostavila izdelane voščilnice, jih je kar hitro poslala. Ena od njih je prispela do moje mame, to pa je povzročilo verižno reakcijo in tako sem namesto pospravljanja papirnih zalog začela ponovno brskat, rezat, lepit. In uspela sem sestaviti 5 voščilnic, približno podobnega tipa kot tista, ki je bila "kriva" za to naglico. Kljub naglici je uspelo, voščilnice so že na poti. Hura! :)

Stekleničke in likerčki pa v bližnji prihodnosti. :)

Parni valjak v Stožicah

2011-12-18T21:26:00.001+01:00

V soboto sem bila kot mali otrok na božično jutro - polna pričakovanj in neučakana. Prva stvar, ki sem jo čakala, je bil obljubljeni prvi sneg. Takoj, ko sem odprla oči, sem dan začela z razočaranjem. Zunaj ni bilo vse belo, ampak še vedno rjavo in zeleno. Kje je sneg?

Šla sem pogledat skozi balkon in razočarano zrla v Gorjance. Zgornji del bel, spodaj rjavo. Snega za vzorec, pa še ta vzorec ni veljaven zaradi premajhne količine. :(

Vrnila sem se nazaj v zgornje nadstropje in se odločila, da skozi strešno okno pokukam še na drugo stran. No, tisti prizor je vsaj malce polepšal jutro. Kljub mrazu sem malce strmela v zasneženo daljavo. In si želela, da bi bila tam na snegu. :)

Sneženi dan je torej odpadel, a vseeno je bilo treba nekaj delat, zato sem se malo potepala, malo pomagala in veliko klepetala. Tudi to ni bilo slabo. Potem se je počasi že začelo večerno pričakovanje. Koncert v Stožicah. :)

Iste Alpe, ki so mi polepšale jutro, so me popoldne pospremile na pot. Tam v daljavi imajo sneg in sonce. Ni pošteno.

Pa sem začela s pobiranjem potnic in ko smo bile vse 4 v avtu, smo se odpeljale proti Ljubljani. Najprej smo imele cilj center mesta (lučke, kuhanček ...). Zaradi pomanjkanja parkirnih mest in predlaganih čevapčičev pri Zokiju smo se odpeljale kar v Bežigrad. Parkirale smo v Stožicah in šle iskat Zokija, ki ga je priporočala Anja. Našle smo ga, a je bil zaprt, zato smo šle k edinemu odprtemu sosedu ... hja ... na kebab ... smo bile v precepu ja ali ne, ampak očitno smo kar pogumne, ker smo izbrale ja. Lokal ni ravno zgleden primerek lokala. Ampak smo preživele tudi tisto. :) In se odpravile proti Stožicam.

V času mojih študentskih dni je bila tam trava, ne pa stadion. Hmm ... očitno se stvari hitro spreminjajo, pa tudi leta hitro obračajo. V Stožicah sem bila tokrat prvič in moram priznati, da me niso ravno fascinirale. Nisem doživela uau efekta, prej razočaranje, ker sem si predstavljala, da bo to malo večje.

Ker smo bile zgodnje, smo posedale na stolih in klepetale, se fotkale ... pač čakale na začetek. Imele smo posebne karte za prve vrste (fan pit). Tisto "korito", kot smo ga imenovale, je bilo veliiiiiiko manjše, kot smo pričakovale. In zelo prazno. Zato najprej nismo šle noter, ampak smo čakale na tribunah, kasneje pa v parterju, da se malo napolni. :) Ob osmih smo se premaknile na našo lokacijo in se postavile v drugo vrsto od odra. Juhu! :)

Koncert se je začel s približno polurno zamudo in z nekaj zelo starimi in nekaj povsem novimi pesmimi. Aja, na odru je bil seveda Parni valjak, to ste verjetno že sklepali po naslovu objave ali pa tudi po fotkah. :) Na njihovem koncertu sva bili s H že lani in bilo je supermeganorofajn. Zato letos ponovitev in zato tako sprednje karte. :)

Po kompletu malce bolj umirjenih pesmi smo prišli na vrsto tudi za prave uspešnice. Uživala sem s fotoaparatom v roki in tudi brez njega.

Nisem imela Nikona, ampak Cvetka in pretežno sem snemala. Marsikdo bi rekel, da je to neumno, ampak vam povem, da ni. Tiste pesmi, ki sem jih snemala, sem posnela le polovico in med snemanjem uživala ... s kamero opaziš več detajlov, bolj natančno približaš izraze in s tem še bolj doživiš čustva nastopajočih.

In seveda podoživljanje koncerta doma ... ko se koncert zame ni končal včeraj, ampak je danes še kar trajal. Ker posnetek na CD-ju ali posnetek koga drugega na internetu ni isto kot moj posnetek. Ker pri nastajanju mojega posnetka sem bila zraven in ker lahko ob ogledu prikličem vse tisto vzdušje s koncerta nazaj in spet uživam 100 na uro. :)

In potem je seveda treba obvezno kamero spustiti, da se še zamiga zraven. Pela sem pa tako ali tako s kamero ali brez nje. :)

V primerjavi z lanskim koncertom je nekaj razlik ... v fan pitu ni nihče hodil po meni, me odrival, polival ali tolkel z rokami. Poleg tega ni bilo velikanov pred mano in sem dejansko videla na oder (sem pač med manjšimi in zna to biti problem). Slabost pa je bila, da ni tiste velike množice pred, za in okoli tebe, ki z dušo in telesom miga v ritmu glasbe. Ne čutiš toliko energije, ki se prenaša v množici. Priznam.

Vseeno imam za sabo super sobotno noč. In po koncertu (ter polurnem čakanju na izvoz iz parkirne hiše) smo šle še v center pogledat lučke, poskusit kuhančka in pozdravit dva pridna Telekomovca. :)

Luštno je bilo. Končno utrip veselega decembra.

Uh, še tole ... na 24ur.com sem opazila, da je fotograf v objektiv ujel mojo roko in Cvetka. Kako sva luštna na slikci. Kot periskop na podmornici. :D

Pa še nekaj filmčkov, če bi šli radi z mano na včerajšnji koncert:

Praznične voščilnice, pa še uhančki

2011-12-16T18:42:00.000+01:00

Vsako leto se (kako pa drugače) lotim izdelovanja voščilnic. Letos sem pokazala le nekaj malega (prvič in drugič), danes dam na ogled pa še en kupček.

Moja stalna stranka za praznične voščilnice je moja babi. :) Vsako leto jih delam zase in tudi zanjo, da jih pošlje sorodnikom. Obe sva ugotovili, da so moji izdelki vsako leto drugačni, bolj dodelani ali kako bi temu rekla. Seveda so še daleč od marsikaterih ročno izdelanih oh in sploh voščilnic, ampak vseeno so moje, prikupne in všečne. Vsaj meni. In babici. :) Vsaka posebej je na ogled v albumu, tukaj pa le ena res luškana. OK, dve, ker se nisem mogla odločit, katera je bolj luštna. :)

Papirji se z mize ne poslavljajo, v delu je še en paketek voščilnic, ki so (tradicionalno) narejene po istem kopitu za nekatere moje izbrance. Logično jih še ne morem pokazat, ker:
1. niso dokončane, ampak je izdelan le prototip,
2. večina prejemnikov se sprehaja tukaj naokoli (Živjo!),
3. posledično ne bodo presenečeni, ko odprejo kuverto, ker bodo vedeli, kaj pričakovati.

Jih prihranim za praznično voščilo vsem, ki vas ne obiščejo v nabiralniku. :)

Ker letošnji december zame ni najbolj vesel mesec in je sploh pretopel in sploh še ni bilo snega in sploh nimam občutka, da nas samo še en teden loči od božiča in sploh ni časa za užitkarske popoldneve z lučkami, jingle bells glasbo in kuhančkom ... no, zaradi vsega tega iščem ob večerih način, da se malo odklopim od vsega in takrat vzamem perlice, žičke, klešče. Pa grem v svoj svet. Svet uhanov. Tam je vse lepše in bolj mirno ...

Korak naprej

2011-12-13T15:44:00.000+01:00

Ustvarjanje za užitek je pač užitek. Ustvarjanje po naročilu je lahko še vedno užitek. Če bi bil zraven še kak zaslužek, da se pokrijejo stroški materiala, bi bil pa še ekstra užitek. To je nekako moje razmišljanje. :) Masovna proizvodnja ni ravno zame, predvsem zaradi mnogih časovnih stisk. Ampak vseeno sem šla korak naprej - vsaj upam, da je to smer za naprej. :)

Na upravni enoti sem namreč prijavila osebno dopolnilno delo, tako da lahko uradno kakšen izdelek tudi prodam. Jupiii! :) To torej pomeni, da lahko sedaj kakšen izdelek, pokazan tukaj na blogu, kupite in si z njim polepšate dan ali ga polepšate komu drugemu. :)

Prodaja ne bo izključno moj cilj, ker je vodilo še vedno užitek. Prodaja kakšnega izdelka sem in tja je le tista češnja na smetani ustvarjalne sadne kupe. :)

Moji priložnosti se odlično poda zapis, najden in kopiran iz FB:

Dve reči potrebuje človek za uspeh v življenju. Srečo, ko se mu ponudi ugodna priložnost. In pamet, ki mu omogoča, da priložnost tudi izkoristi.

Upam, da imam te dve reči. Tako srečo kot tudi pamet. Morda pa imate tudi vi srečo, da so na spodnji sliki uhančki, ki jih želite podariti sebi ali komu drugemu. No, to priložnost lahko sedaj izkoristite. ;)

Izpolnjujem želje

2011-12-04T20:03:00.000+01:00

Včasih si kdo zaželi česa ... takrat se lahko zgodi dvoje. Ali se želje uresničijo ali pač ne. Ker vem, da se vsi bolje počutimo, če se nam želje uresničijo, tudi sama rada izpolnim kakšno željo/prošnjo. Nekateri pravijo, da še prepogosto. Ampak dokler se le da, se potrudim. Tako sem na željo Vesne malo papirčkala. Tema: obletnice. Podtemi: moške in ženske čestitke. Z njimi sem zadovoljna jaz, pa tudi Vesna. Upam, da bo še kdo. ;)

Vmes me je prosila še Alenka, če lahko za dva mala fantka naredim dve veliki voščilnici (odprti format A4), da se lahko v njiju podpiše ogroooomno ljudi. Pa sem se lotila še tega, zakaj pa ne. Zadovoljstvo spet na obeh straneh.

Na željo sodelavk pa sem papirčke zamenjala za perlice in trakce. Padla je odločitev, da v zahvalo in kot darilce za rojstni dan za sodelavko izdelam nakit. Menda ima rada ogrlice. Rjavi in bež odtenki. Pa sem brskala po škatlah.

Za vsak slučaj sem naredila še eno v klasičnih črnih in belih odtenkih ... če slučajno rjava ne bo ustrezala. Ena bo že fajn. Mami pravi, da definitivno rjava. Bomo videli jutri. :)

Grozno je, če se večer pred oddajo izdelkov spomniš, da bi bilo fajn fotodokumentirat. In potem logično ni več dnevne svetlobe. Potem poskušam z bliskavico, pa brez nje, pa ena luč, pa druga ... jooooj. Fotke so grozne in povem vam, da so izdelki v živo lepši, bolj privlačni in na zanimivi. :) Fotke pa so žal takšne kot so. :(

Mene čaka še en kup decembrskega ustvarjanja. Pa vas? Če bom fajn pridna, bo Miklavž še kaj prinesel. :) Nekaj je že ... pokažem, ko bo čas za Miklavževa darila. :)

P. S. Če na god sv. Barbare odrežete češnjevo vejico, bo za božič cvetela. Mogoče vam uspe tudi, če jo jutri (dan kasneje). :)

Sončni začetek adventa

2011-11-28T19:27:00.001+01:00

Končno. Ampak res končno. Po treh tednih grozne megle po nižinah smo včeraj le zagledali Gorjance - dočakali sonce podnevi in zvezdno nebo ponoči. Danes se je zgodba ponovila. Fantastično. Naj tako ostane še naprej. :) Poleg mene na soncu izredno uživa tudi naša lena dama Tačka.

Včeraj pa se je poleg sončnega vremena začel tudi advent. Hmm ... to pomeni, da bo en, dva, tri tukaj konec decembra in vsi prazniki, ki jih ta čas prinaša. In posledično to pomeni, da bo že leto naokoli ... hitro. :D

Začetek adventa pri nas vedno pospremi minimalistično okrašen naravni venček na vratih. Vedno se obreže domače ciprese, pa še sosedove divje grmovnice. Škode ni nobene, venček pa oopzarja, da je nastopil čas za dobra dela, za dobre može, za dobra darila ... same dobre stvari.

Naredila sem dva venčka - enega za naša vrata in enega za babičina. Čeprav sem bila sončka vesela, sem bila malo razočarana, da je sijal ravno na vrata in zvil listje, ki je bilo zjutraj še zmrznjeno, ko sem ga nabrala. Bo treba ob priliki narediti manjši servis pri venčku. :D

Sobotne meglo sem preganjala pa v Prečni na vsakoletnem srečanju ustvarjalk. Tam sem malo šivala, malo natikala perlice, precej več klepetala in se prav fajn imela. Za organizatorki sem pripravila majhno darilce, ki mi je res všeč. Upam, da tudi njima. :) Vsekakor pa je okusno. Na dnu kozarca so še navodila za "tunkanje" snežakov v zimski napitek. :)

Ker se na Craftalnici čas za izziv še ni iztekel in ker lahko prijavim tri izdelke in ker so mi ti snežaki res noro lušni, jih prijavljam še tja. :)

Angelca na voščilnici

2011-11-22T17:09:00.001+01:00

Počasi, čisto počasi in postopoma se (spet) lotevam voščilnic. Nekako je ~~kuhinjska miza~~ ustvarjalni kotiček v znamenju papirjev in snežink že vse predolgo. Ampak očitno mora tako biti, da se vsakih 10 minut, ki jih najdem, presedem s stola na stol, režem in premikam papirčke in trakce, načrtujem, razmišljam, barvam. Verjamem, da bo enkrat tudi čas, da vse to zlepim. Verjetno res samo čakam, da se začne december ...

Prejšnji teden enkrat je nastala ena voščilnica, ki je nikakor nisem mogla sestaviti skupaj. Nič mi ni bilo všeč. Potem sem uporabila malo tega in malo onega, pa malo lanskih ostankov in še papirnat polikan servetek. Sara mi je na FB dala namig za belo pisalo in voila, nastala je voščilnica, ki mi je, priznam, izredno simpatična. :)

Mislim, da se nekje valja še nekaj polikanih Angelc ... jih bo treba na podoben način skupaj spravit, ker so tako prikupno navihane. :)

Uuu, pa spomnila sem se še, da jo lahko prijavim na 43. izziv v Craftalnici. Tam pa res že doooolgo nisem nič prijavila ... razmišljam, če sploh sem ... hmmm ... bom mogla biti bolj pridna, kar se tega tiče. :)

Ah, ta jesen ...

2011-11-18T23:40:00.000+01:00

Včasih me napade tak miselni val, pa se podam v globokoumna razpravljanja (sama pri sebi, pa tudi z drugimi naključno prisotnimi). Včeraj in danes recimo o jesenskem vremenu. Le-to je namreč tako, kot smo ljudje - preseneča na vsakem koraku. Včasih negativno, včasih pozitivno.

Primerjala sem Novomeščane in Ljubljančane. No, njihovo vreme. Prvi s(m)o cel teden zjutraj drgnili avtomobilska stekla, potem pa uživali v čudovitem jesenskem soncu. Drugi, torej Ljubljančani, pa sploh niso vedeli, da je bil pretekli teden sončen, ampak so živeli v grdi, grdi megli. No, vsaj v četrtek so imeli tako vreme. Fuj. Grdo. Ne vem pa, če so doživljali "radosti" jutranjega drgnjena avtomobilov ...

Danes smo tudi k nam dobili meglo in ko sem delovni teden zaključila in se odpravila kakih 100 m n. v. višje, me je presenetila ne le megla, ampak tudi ivje. Tako zanimivo, da bi kar ustavila avto in občudovala travnike in drevesa.

Pa raje nisem, da ne bom veljala za pretirano čudno. :) Sem pa zato z navdušenjem skakala po meglenem vrtu in se navduševala nad decembrsko dekoracijo pajkov. Ja, vem, da je še november. Očitno so imeli pajki generalko. Imam pripravljenih nekaj njihovih foto utrinkov. Šele ivje je omogočilo, da njihove spretnosti postanejo zares vidne javnosti. :)

In verjeli ali ne, danes je končno čas, da sem se poslovila od moje regratove lučke in jo zamenjala z jesenskim listjem. Tale nova jesenska blogerska oblekica Birdie mi je prav všeč. :)

Smrečica in Rudolf :)

2011-11-14T22:41:00.000+01:00

Na vseh blogih so decembrske voščilnice in podobne zadevščine. Po trgovinah so baje (se jih spretno izogibam) same praznične zadevščine. Na You tube sem že poslušala eno meni bolj všečnih zabavnih decembrskih skladb - 12 Days of Christmas skupine Straight no Chaser. Morate poslušat, čeprav se taki glasbi zaenkrat še izogibate. Ker so res dobri + zabavni. :)

Aja, pa tale njihova je tud kul: The Christmas Can Can. :) Hja, če jih poslušate že v novembru, se lahko do decembra že naučite za kakšen nastop. Lahko pa jih vsaj poslušate, preden radijske valove poplavijo kraguljčki in zvonovi in snežinke.

In k temu božičnemu in navihanemu vzdušju (pa čeprav v sončnem novembru) spadata še moji prvi letošnji voščilnici. Jeeee, uspelo mi je, da jih ne delam zadnji hip. No, vsaj dve sem dokončala že v novembru (!). :)

Aja, pa ker sem bila ekstra pridna učenka (khm, khm) pri Urški in kaligrafiji, sem znala napisat en tak fensi Srečno. :) Mi je tko všeč, da sem kar malo važna. :)

Nadaljevanje sledi, ko bo spet kaj časa. :)

Jesensko ustvarjanje

2011-11-09T15:28:00.000+01:00

Ne vem, zakaj je jesen tako "ustvarjalna". No, mogoče vem. Domnevam. Verjetno je vsega kriva ura, ki se premakne. Zunaj se stemni in idealno je prižgati luč in zbrskati iz omar ustvarjalne škatle ter tako pobegniti v en svoj svet, kjer ni temno, ampak prijetno svetlo. Vsaj tako nekako je pri meni.

Ob lepih dneh sem vedno nekje naokoli, ampak tale hitra popoldanska tema mi omogoči malo več dejavnosti na ustvarjalni mizi. Aja, po novem nimamo več kuhinjske, ampak ustvarjalno mizo s kotičkom za krožnike. :) In predvčerajšnjim se je na njej "skuhalo" tole:

Po malem skoraj vsako popoldne nekaj sestavljam, šivam, lepim, režem, zdaj pa moram še tule malo arhivirati zbirko, ki je predvsem nagnjena v perličarsko stran, natančneje k uhanom. Vmes se najde tudi kakšna zapestnica - recimo rdeči za organizatorki srečanja v Dekanih.

Sem in tja je treba tudi papirje potegniti iz omare in narediti ekspres rojstnodnevno voščilnico ali čestitko ob krstu.

Naslednje so na vrsti novoletne. Imam kar odpor do tega, ampak vsi jih že delajo! Pa še kako prav imajo. Saj vem, da decembra tako ali tako nikoli ni časa za čestitkanje. Morda pa letos končno tudi meni uspe pred decembrom zaključiti voščilnice. Sicer močno dvomim, ampak se pustim presenetiti. :)

***Opomba k oznaki "recikliram" - uhančki z rožicami (5. po vrsti) so reciklirani. Ko bi vedeli, kaj sem reciklirala, bi me imeli za hecno ali zelo inovativno. Hehe :)

Oglejmo si Slovenijo 11

2011-11-06T22:00:00.001+01:00

Spet je čas za projekt. Tokrat sva ugotavljali, da gre počasi res h koncu. Samo še 1 izlet nama je ostal in tako bova zaključili najin letošnji projekt, da se enkrat na mesec odpraviva v en konec Slovenije, kjer še nisva bili. Čudovit zaključek jesenskih počitnic je bil idealna priložnost, da izlet spremeniva v 3-dnevni oddih. Pa sva šli na pot.

Začeli sva v petek, ko sva se podali na pot mimo Škocjana, Sevnice, Zidanega mosta in Laškega v Celje. Tam nama je ostal en dolg iz enega od prejšnjih izletov - Celjski grad. Ogledali sva si notranjost, se pomudili na obzidju, malce poskakovali, posedeli na grofovskih prestolih, šli do grajskega pisarja, pa tudi v kavarnico. :) Pa še sonček je bil. Idealno! Nekaj utrinkov v fotkah.

Iz Celja naju je pot vodila mimo Vojnika in Dobrne v Velenje. Najprej sva šli h gradu premetavat listje in čakat sonček, potem pa v dolino. Tam sva si želeli še bolj podrobno ogledati mesto, pa nama nekako ni najbolj všeč, zato sva šli kar naprej do naslednjega mesta.

To je bil Slovenj Gradec. Ta je bil že bolj prikupen. Parkirali sva v središču in šli peš en krog naokrog, potem pa na kosilo. Po kosilu še krog ali dva, večerni ogled gradu/občine ali karkoli že tam je, potem pa počasi proti večerni destinaciji.

Najina zadnja destinacija tega dne je bil kraj, kjer mrgoli trgovin. Z drugimi besedami Prevalje na Koroškem. :) Prijazna Korošica naju je sprejela za eno noč pod streho in po klepetu, sprehodu in gledanju televizije je bilo dneva konec.

Jutro je bilo zjutraj. Kako zanimivo, kajne? :) No, Anja nama je predlagala dve razgledni točki v okolici, zato sva se najprej odpeljali v Leše, kjer sva si ogledali meglice v dolini in Leški cerkvi, za kateri sploh ne vejo, zakaj stojita skupaj. Hja, verjetno zato, da so nekaj posebnega. :)

Naslednja razgledna točka je bil Šentanel - turistična vasica. Same turistične kmetije, ampak kaj kmetije, razgled! Uf, lepo ... prijetno, čeprav ne povsem jasno. Lep jesenski razgled, priznam. :)

Pod Šentanelom je zanimiva lesena galerija pri Povhovem mlinu. Majhna, a občudovanja vredna.

Iz Šentanela sva šli skozi Mežico v Črno na Koroškem. Tja, kjer se navidezno svet konča. Vsaj nama se je tako zdelo. Sva si pa kljub temu tam ogledali rudarski muzej na prostem. Na vlakcih in vagončkih sva se presedali kot mali deklici. Pa saj sva. No, OK, jaz sem. H je velika. :P

Potem sva se vračali iz Črne čez Mežico, Prevalje in Ravne proti Dravogradu in še naprej mimo Radelj ob Dravi do Lovrenca na Pohorju. Upali sva, da bo sonček. Pa je bil, ampak je bil zraven še veter. Neprijetno. Zato sva šli na kavo/kakav in naprej. Kam? Hja, na Roglo. Na zemljevidu je bila cesta. V resnici tudi. Pa sva šli. Najprej sva še pogledali Lovrenc z vrha.

Potem sva po gozdni makadamski cesti nadaljevali proti Rogli. V najinih mislih je bila Rogla obsijana s soncem, na terasi so bili ležalniki. Ravno dva prazna, midve se tja usedeva, predajava sončnim žarkom, narediva še 100 dobrih sončnih fotk, en mini sprehod, super kosilo ... ah, ja. Sanje so vse, kar sva imeli. Resnica je bila malce drugačna. Luknjasta 20 km dolga cesta, višje kot sva šli, več megle in vetra, na vrhu pa tole:

Kakšni sončni ležalniki! Pha! Fuj, Rogla. :) Nisva šli na sprehod, nisva šli poležavat, nisva šli jest. Šli sva v dolino. Ampak sva našli nekaj, za kar sva hvaležni ... navezano na knjigo Poliana ... hvaležni sva, da ni bilo pol metra snega na luknjasti zaviti makedamski cesti! :)

V dolini pod Roglo (na drugo stran seveda) pa so Zreče. Najina destinacija za tisti dan. Še pred tem sva se ustavili v Hotelu pod Roglo na kosilu. Mmm, polnjeni lignji z blitvo in krompirjem so bili fantastični. Priporočam!

Bilo je sredi dneva, ko sva se prijavili v hotel Zvon v Zrečah. Namestili sva se v sobo in jo hitro zapustili, dokler je bilo še sonce. Namesto na tenis sva se odpravili v hribe. Na Brinjevo goro, če sem natančna. Res fajn sprehod/pohod, pa mnogo boljše vreme kot na Rogli in potem še dve hecni dekleti, ki ne moreta brez zabavnih fotk ... sva se zakopali v listje. Mimoidočim sva se verjetno zdeli prismojeni, ampak morda sva jima pa polepšali dan, ker so se malo nasmejali. :D

Tam na vrhu je ena zanimiva naravna gugalnica, ki jo je bilo nujno treba preizkusiti. Kako pa drugače, če smo male deklice? :) Gugalnica je super, vam povem!

Že sva hoteli v dolino, pa sva se raje usedli na klopco in zaužili zadnje sončne žarke, dokler ni sonce padlo za hrib. Super! Kdo bi to pričakoval novembra? Jaz že ne. Je pa prijalo. :)

Zvečer ... ah, ne ... mrak je že, večer pa še ne ... ko se stemni, ne moreš več okoli po hribih pohajat. Zato sva se vrnili v hotel in ugotovili, da nama manjka čokolada (Anjino porcijo sva pojedli že dopoldne). Ne bodi len ... sva se oblekli in šli na tortico, potem pa še na en večerni sprehod, da jo vsaj delno premigava v želodcu. Sledil je večer s televizijo ... uuu, že drugič zapored ... a podobno kratek kot prejšnjič, saj sva hitro obupali.

Zjutraj sva po zajtrku malce počivali in nato odšli na masažo. Moja prva profesionalna masaža in definitivno ne zadnja. Kako je prijalo. Gospa (hmm ... ne vem imena) obvlada ... nič čudnega, če ji na Rogli zaupajo profesionalci s Petro Majdič na čelu ... potem bo verjetno tudi za naju več kot odlična. :) Res je bilo super prijetno. Po masaži je sledil en veeeeelik peš krog čez Zreče, kjer sva šli najprej do jezera, ob katerem prevladujejo ribiči in race. :)

Nato sva neuspešno iskali gostilno za kosilo (točno določeno, ker sva dobili kupon za popust za kosilo). Ni nama uspelo, zato sva se vrnili v hotel, spakirali in prosili za navodila. Pa sva prišli v Zreški gaj. Jooooooj, nujno, nujno, nujno je treba tja na Kuharsko poslastico (nekaj takega se imenuje). Fantastična gratinirana jed v skledi za 2 osebi, v njej pa meso, palačinke, šunka, zelenjava, sir, gobova omaka ... njam, fenomenalno okusno. Moram poskusiti tole skuhati doma.

Sprehod po kosilu sva opravili v Slovenskih Konjicah, ki so v gradnji, če vas slučajno zanima. Mesto cvetja nima cvetja, ampak le rdeče plastične ograje in razkopan center. Nič kar prijetno na pogled, sprehod je bil pa le.

Na poti domov sva poskušali slikati še zidani most v Zidanem Mostu, pa nama ni uspelo. Bodo morali požagati nekaj drevja, da bo slavni most razgleden. Ampak verjetno to pač ni turistično zanimivo. Lahko pa bi bilo. :)

Kar naenkrat sva bili doma. Pol dneva prehitro, če bi bilo poletje. Tako pa se je že počasi nagibalo k sončnemu zahodu, zato ni bilo prehudo, ko sva iz avta povlekli najina kovčka. Zaključili sva še en lep ogled Slovenije in če še niste opazili, gre letošnje leto h koncu. Čaka naju samo še zaključni decembrski izlet in najin projekt bo uspešno pripeljan do konca. Za naslednje leto imava v mislih že novega. Samo še dokončno ga je potrebno oblikovati. :)

Noč čarovnic 2011

2011-10-31T21:45:00.000+01:00

Kljub temu, da sem še pod vtisom vikenda na Pokljuki (glej prejšnji dve objavi), sem se lotila tradicionalnega preživljanja zadnjega dne oktobra. Na urniku je bilo rezljanje buč. Tudi tokrat je bila akcija kar družinska - drugače pač ne gre, če želimo do mraka vse pripraviti.

Tokrat je bil dan meglen in nič kaj prijeten za zunanje rezljanje. Posledično nisem toliko fotkala kot recimo lani. Vseeno pa smo s skupnimi močmi izrezljali 35 buč. Oglejte si našo skupinsko fotko, ki je nastala v slabih vremenskih razmerah, saj nas je napadla večerna megla.

Še nekaj dnevnih portretnih fotografij buč. :)

Ugotovila sem, da bo potrebno še ohoho vaje, da se bom z mojim fotoaparatom dobro razumela tudi ponoči ... zaslonka, osvetlitev in ISO, pa verjetno še kaj ... bo treba knjige v roke. Nočni portreti buč so namreč precej slabši kot lanski z mojim Cvetkom. Ampak za silo bodo za pokazat. V živo so pa itak buče še najlepše.

Prijetno noč čarovnic vam želim. Zaradi megle previdno na metlah v zraku. Rajši letite višje. Nad 1000 m je jasno nebo, polno zvezdic. Naj bo noč čarobna!

Vikend na Pokljuki - 2. del

2011-10-31T13:25:00.000+01:00

Po odlični soboti je prišla še boljša nedelja. V soboto zvečer je padla odločitev, da bo štart ob 9h in skoraj točno smo pricapljali v kuhinjo, pojedli zajtrk in bili pripravljeni na odhod. Tokratna budnica je bila kar podoknica. Bolj prijetno kot budilka. :)

Jutro je bilo megleno, a mi smo vedeli, da nas tokrat čaka pot za cca. 400 višinskih metrov višje in se nismo preveč obremenjevali z meglo. V hribih je namreč sonce. Dragi moji, če jesen preživljate v dolinah, sploh ne veste, kaj je to jesen! V dolinah je jesen meglena, siva, otožna, deževna. V hribih pa je jesen barvna, sončna, pozitivna ... mi smo napolnili sončne celice za vse jesenske dni v dolini. :)

Naša pot nas je vodila mimo Šport hotela na Pokljuki v smeri Blejske koče na Lipanci. Prva sončna planina (no, tudi edina planina), ki smo jo srečali na poti, so bili Zajavorniki. Daleč za njimi nas je pozdravljal Triglav, čeprav tam še nismo bili povsem prepričani, da je to res naš velikan.

Pot smo nadaljevali proti koči in vmes našli še eno zasneženo dolinco, na kateri sta se najbolj sankanja željna sankača na lopatkah spustila v dolino. :)

Ostali smo ju opazovali in hkrati opazovali čudovite barve jeseni. Macesni so fantastično rumeni in skupaj s smrekami pričarajo jesnsko vzdušje v hribih.

Kar hitro smo prispeli do Blejske koče, kjer je bila množica planincev. Privoščili smo si pijačo in sončenje, potem pa se nas je večina odpravila naprej, enega člana pa smo pustili pri koči. Naš cilj je bil Lipanski vrh nad Blejsko kočo. Hja, nismo ga povsem osvojili, ampak vseeno poglejte naprej, kako smo bili navdušeni z našim pohodom ...

Od koče smo se odpravili navzgor in verjetno bi morali za Lipanski vrh ubrati drugo pot. No, kot že rečeno, nas to niti ni motilo, saj smo imeli med vzponom po snegu, gozdu in med borovci čudoviti razgled nad meglene doline. Sočustvujem z vsemi, ujetimi v meglo ...

Prišli smo do kažipota, ki ja za naš cilj kazal naravnost, za dolino Krmo pa desno. Ker vemo, da je Krma dolina (in to čudovita, ujeta med vioske gore), smo sklenili narediti še nekaj korakov med borovci, če bomo morda ujeli kakšen razgled na dolino in gore na drugi strani. Hja, zdaj bi pa rabila interaktivni blog, da bi lahko začutili isto, kot smo mi.

Med borovci smo naredili 10 korakov v koloni. Slišati je bilo ooooooooo, vauuuuu od prvega. Pa oooooooo, uaaaaaauuuuuuuuu od drugega ... in tako naprej vse do zadnjega. In vsak je to še večkrat ponovil. Očaral in povsem hipnotiziral nas je veličasten, mogočen, neverjetno strahospoštovanje vzbujajoč pogled, ki je pognal mravljince po telesu in nas za trenutek prikoval na tla. Še tako dober fotoaparat ali fotograf ne more ujeti vsega tega veličastja in posebnega občutja v objektiv. Ampak en delček vseeno imam za pokazat.

Na drugo stran pa je bil takšen pogled v sonce:

Mi smo pot nadaljevali proti vrhu in prišli na prvi, nižji vrh, ki se imenuje (če se ne motim) Lipanska vrata. Ni bil Lipanski vrh, ampak mi tudi nismo lovci na vrhove. Ker ni bilo nič pohodnikov, nobene gneče, smo si ta vrh vzeli za svojega. Na njem smo preživeli fantastičnih 20 minut, naredili ogromno čudovitih fotk, občudovali našega velikana - Triglav po imenu in resnično uživali v spokojnosti in lepoti narave.

Potem smo se odpravili nazaj do Blejske koče, kjer smo si privoščili okusno joto. Sledil je spust v dolino, kjer smo se skozi gozdove s pesmijo in smehom ter polni sončno čudovitih vtisov vračali proti naši koči.

Po dveh urah hoje smo se ustavili še v bližnjem Mu baru, za katerega smo 3 dni ugotavljali ali je odprt ali ga obnavljajo. Vam povem, da je odprt. :) Potem je sledila pa hoja do tople koče, preoblačenje in družabni večer. Najprej ogled fotk, potem pa počivanje oziroma 6 ur kartanja. Hahaha ... lustik, Ligretto, remi ... dlje kot do polnoči. Škoda samo, da nas je bilo premalo zagretih za Activity, ker smo se prejšnji večer prav dobro nasmejali ob tej igri. :)

Zjutraj je sledil le še kratek sprehod po Goreljeku, nato pa pakiranje on odhod. Žal smo zaključili podaljšani vikend in se spustili iz čudovitega sončnega jutra v megleno dolino. Od Ljubljane naprej je megla in še vedno smo v megli. Pogrešam sonček ...

Če citiram H: "Če te sončni žarek mal' počohlja, je prec bulš!" ... in še res je. Zato priporočam, da greste v hribe in preverite, če je nad 1000 m res drugačen svet ter ugotovite, da zna biti jesen resnično očarljiva.

Vikend na Pokljuki - 1. del

2011-10-29T19:37:00.000+02:00

Kaj je lahko lepšega, kot da počitnice začneš takoj po zaključku petkovega delovnika? Na tak najlepši način so se začele moje letošnje prve, težko pričakovane počitnice.

Naša pot je vodila na Pokljuko, kjer smo imeli malce težav pri iskanju koče, a nam je uspelo, da smo prišli na pravi naslov.

Z navdušenjem smo si ogledali "našo" kočo, si izbrali postelje, razpakirali hrano in šli v akcijo. Ker je kasneje prišel za nami še en član, mu je bilo treba pripraviti smerokaz, da bo našel kočo. Aja, nisem omenila, da je na Pokljuki sneg. :) Zato je bila odlična priložnost, da zgradimo snežaka, ki usmerja promet do naše koče. In nastala je snežka Saška. :)

Potem je bilo treba preizkusiti sneg na hribu za kočo, zato smo se trije "tamali" šli malo sankat. :) Super fajn. Sledil je večerni sprehod in potem se nam je pridružil še 6. sostanovalec v koči. Ob zvokih harmonike smo se zunaj malce ogreli in šli v kočo, kjer smo nadaljevali z večerjo, klepetom, ogledom fotk ... skratka družabni večer je uspel. Vključno s podoknico na balkonu. :)

Zjutraj smo kukali skozi okno in opazovali prebujanje jutra. Malce snega, malce meglic, malce gora, malce sončka. Aaaaa, milina. Obvezen sprehod pred zajtrkom!

Po zajtrku smo se počasi pripravili in okoli 10h odrinili na pot. Peš smo se podali mimo Jelja, Konjske doline, bolnice E ... do Zajamnikov. Bili smo višje od megle in odprl se nam je FANTASTIČEN razgled. Smo kar obsedeli tam za nekaj časa in opazovali lepoto pred in pod nami. Moram deliti ta pogled tudi tule.

Po pridrizku domačega štrudlja smo se odpravili mimo koč na Zajamnikih in pot nadaljevali proti Uskovnici. Megla nas je začela loviti, a se nismo dali. Prispeli smo na Uskovnico in si privoščili ričet ali kranjsko klobaso. Topel obrok v planinski koči vedno prija. Če smo lačni ali ne. :)

Potem smo se en delček poti vrnili nazaj, videli tri srne, kako so bežale (smo upali, da ne pred medvedom) in upali, da pridemo ven iz megle. Do Rudnega polja se nismo izkopali iz megle, ki se je dvignila na to višino. Žal.

Od Rudnega polja smo se spustili do hotela Šport in poiskali našo snežko, ki ji sonce škodi ... so ji odpadli lasje, zobje, obrvi ... pogled ima nekako otožen. Mi pa smo bili samo veseli, da smo pri koči in šli pogret naše roke, ki so bile neprijetno ohlajene.

Sledilo je malce pijačke za ogrevanje, potem pa družabni večer ... no, relaksacija z druženjem ... nekateri počivajo, nekateri igrajo/mo domine, poslušamo dolenjske radijske postaje ... no, vmesni odmor je bil za tole javljanje s hribov. :) Zdaj pa akcija naprej. Počakamo še eno sostanovalko, da pride do snežke, jutri pa novim hribovskim izzivom naproti.

Krst in urejanje

2011-10-23T22:37:00.000+02:00

Danes sem imela tak zanimiv dan. Saj ne vem, če je to za okoli govorit, ampak skoraj do 13h sem bila v pižami. :) Nedeljsko dopoldne, ki ga že doooolgo ni bilo takega. Današnje dopoldne in večer je v znamenju urejanja in pospravljanja. Pa ne stanovanja, ampak moje računalniške zmešnjave.

Ko hočeš biti ful urejen, ti po navadi ne uspe. Vsaj meni. Namen imam vedno, pa kar ne gre. To je tako, ko se trudiš, pa urediš vse stvari na računalniku, potem kupiš nov disk, nekaj preneseš, nekaj ne, nekaj urediš. Pa preneseš na USB, pa iz njega nekaj na ta in nekaj na drugi disk, pa kupiš še en disk, ker imaš preveč fotk ... skratka, že branje tega je zakomplicirano, kaj šele stanje datotek. Danes imam na pol urejeno ... fotke na en disk, služba na drugi, ostalo malo sem, malo tja, v naslednjem tednu pa me čaka še formatiranje te počasnele, ki se ji reče moj prenosnik. Uh, naporno je tole sedenje pred škatlo.

Vmes sem za popestritev popoldne preživela na obisku in še na krstu, kjer sem bila fotografinja. Zelo simpatičen dogodek, res prijeten in nastalo je tudi kar nekaj fotk. Nekaj takih brez obrazov lahko pokažem tudi tukaj.

Jutri pa začenjamo zadnji teden pred prvimi letošnjimi počitnicami. Jeeeeeeeeeeeee! :)

Sneg in cirkuške norčije

2011-10-22T19:25:00.001+02:00

To sta dve stvari, ki sta popestrili današnjo sivino. Ne, ni snežilo v Novem mestu. Sneg je v Bohinju, če slučajno tega ne veste. :)

Danes se je v Bohinju odvijalo 1. srečanje razrednih učiteljev, ki smo se ga med drugimi udeležile tudi tri učiteljice, nekdanje sošolke. Prijetno si je bilo vzeti čas za izlet do Bohinja, obujati spomine na vikend in kasneje še teden v Bohinju, ko smo pridne študentke spoznavale dejavnosti šole v naravi.

Zanimiva pa ni bila le pot, temveč tudi predavanja. Udeležili smo se dveh, in sicer enega o motivaciji otrok v razredu, na katerem smo izvedeli en kupček zanimivosti, pa še kakšne vaje, ki jih bo treba preizkusiti med poukom in kakšne podatke, ki jih bo dobro še kdaj uporabiti. Recimo to, da vam 1 ura gibanja podaljša življenje za 3 ure. A ni to fajn podatek? :)

Drugo predavanje je bilo pa ... kako naj rečem ... igrivo, zabavno cirkuško. Matjaž Žmitek nam je pokazal en kup zanimivih pripomočkov, ki jih on predstavi otrokom v šoli v naravi. Najprej nam je povedal nekaj o igri in o tem, da ne smemo biti nikoli prestari za igro. :) Potem je demonstriral žongliranje z žogami in kiji, vrtenje krožnikov na palici, vrtenje obročev na roki v različne smeri, pa vožnjo z monociklom, neke palice, ki so izgledale, kot da so magnetne, pa še kar nekaj zanimivih stvari. Pokazal je tudi vrvico, s katero se zvežemo in se nato s premislekom lahko tudi razvežemo.

Nato pa smo se dela lotile učiteljice. Navdušile so me palice (hmm ... ni slovenskega izraza, angleškega se pa ne spomnim), pa vrteči krožniki. Najbrž zato, ker mi je edino to uspevalo. :) Ostalo mi ni šlo najbolje od rok. Niti od nog, ko sem poskušala hoditi po vrvi. Bo treba še precej vaje za ravnotežje. Da ne govorim o žongliranju. :)

Dan se je nadaljeval s kosilom in prijetnim klepetom, pa vožnjo domov in sprehodom po Supernovi. Na tem mestu naj povem, da resnično sočustvujem z nosečnicami, ker si v bistvu sploh ne morejo kupiti bunde za zimo. Ali zgledajo, kot da so oblečene v vrečo za smeti ali v razvlečen žakelj. Poleg tega imajo možnost izbirati samo med tremi modeli in še to jih imajo samo v eni trgovini, drugje sploh ne. Ojej ...

Ampak v Bohinju je pa res sneg. Greste lahko pogledat, če ne verjamete. Celo plužili so ga, kar pomeni, da ga ni bilo tako malo.

In hribi so takoooo lepo zasneženi. Komaj čakam petek, da grem na Pokljuko. Držimo pesti, da bo sonček za vikend. :)

Tone Pavček 1928 - 2011

2011-10-21T16:43:00.000+02:00

Človek ne dozori do svojega obraza
brez smeha in čenčarij
in ne brez poraza.
(T. Pavček)

Pred enim mesecem se je poslovila celi Sloveniji znana glasbena legenda, danes pa sem izvedela, da se je iz istih koncev poslovil še en velik človek, znan celi Sloveniji. Tokrat pesnik. Tone Pavček.

Danes so Pavčkovi verzi na ogromno zidovih Facebooka. Nič čudnega, saj smo s Pavčkom praktično "gor rasli".

Začeli smo verjetno kar s slikanico Juri Muri v Afriki. Deček, ki se ni umival ... le kdo ga ne pozna?

V šoli je bilo (vsaj meni) prav prijetno za razliko od drugih "resnih" pesniških zbirk prijeti v roke Majnice, fulaste pesmi. Čist taprava zbirka za tiste FUL zanimive pesmi. :)

ZVEZEK Z ZVEZO
Čisto vse je brez zveze.
Kar mama bi rada,
kar oče naklada,
kar klapa veze.
Čisto vse je brez zveze.

Čisto vse je brez zveze.
Šola, učitelji sitni,
ritmi in logaritmi,
teze in antiteze.
Čisto vse je brez zveze.

Le matematični zvezek,
označen kakor s štampiljko
s telefonsko številko,
le matematični zvezek
ni čisto brez zveze.

S to številko prideš do zveze
z glasom deklice črnooke,
ki te odpelje iz šole na loke,
kjer domuje ljubezen.
To pa zares in sploh ni brez zveze.

NOVA FACA

Danes je ful bedno,

je rekel in vrgel torbo v kraj
in ni se mu zdelo vredno reči, kako in zakaj

kuha tak mulasto mulo.
Je slabo pisal test,
Nabasal na kakšno krulo,
Mu je prijatelj nezvest?

Nič. Čisto nic. Mulo pase
in malo cvika, se zdi.
Zoprno leze vase,
a se dela, da sploh ne boli.

Ja. Srečal je faco čedno
In Amor je izprožil lok.
Sedaj je vse izredno in bedno
Brez njenih oči in rok.

Naslov zbirke S črko čez Krko mi je bil vedno všeč. Tudi zbirke Deček gre za soncem, Čenčarija in Besede za sladkosnede niso manjkale na seznamih za bralne značke.

MAMA JE ENA SAMA
Mama je ena sama,
prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!

Dajmo vse rože mami,
dajmo vsa sonca mami, pesem,
ki v nas se drami, dajmo,
zapojmo mami:

Naj ne ostane brez mame nihce na širnem svetu,
naj žive naše mame, mame – najlepše na svetu!

Pri pevskem zboru smo našli Pavčka, zapisanega kot avtorje pesmi, namenjene mamam.

KAKO RASTE MAMA
Najprej je sama tema,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,
a raste dolgo in mnogo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lase.

Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.

V spominske knjige, na prve strani zvezkov ali kam drugam smo dostikrat pisali njegove verze. Tiste, talepe. :)

POPOTNIK
KO HODIŠ, POJDI ZMERAJ DO KONCA.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi - do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi
VNOVIČ
IN ZOPET
IN ZNOVA.

NEKAJ JE V ZRAKU
Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.

Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Zdaj, ko smo spominske knjige in zvezke že skorajda prerasli, njegove besede še vedno ostanejo v spominu. Povabijo nas k razmišljanju. Dajo nam neko spodbudo in pozitivno energijo. In prav zato jih moram še nekaj zapisati tudi v Mojo dolino, da bodo še naprej ostale z nami, čeprav je gospod Tone odšel. Njega več ni, njegove besede pa bodo za vedno v glavah vseh nas. In če slučajno iz kakšne glave pobegnejo, ali v kakšno glavo še niso zašle, bodo za vedno z nami v mnogih knjigah.

ŽELJE

Če si močno želiš,

se ti vse uresniči:

v stolpnico, kjer živiš,

pridejo k tebi čvrkutat ptiči,

pride s poljane drevo,

pride iz bajk dobra vila.

Če si želiš močno,

ti je usoda mila.

Če pa ničesar si ne želiš,

če si izgubil želje in sebe,

pride hudobna miš

in te s kremplji ogrebe.

DROBTINICE

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce.
in da s sveta odganjaš - sence.

Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama - glavna.

PESEM O ZVEZDAH

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

MAMA

Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava. In ena sama.

Za vse življenje.

SREČA (odlomek)

A sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne v žepu ali pod palcem zaklad.
Sreča je, če se delo dobro opravi
in če imaš koga rad.

Brskanje po omarah in spominih

2011-10-18T21:42:00.000+02:00

Danes nisem najboljše volje, pa sem se lotila pospravljanja. Mogoče niste taki sentimentalisti in hrčkarji (beri shranjevalci) kot smo pri nas, kjer se zelooo veliko stvari spravi in nikoli ne vrže stran. Še takrat, ko sem mami prisilila, da je vrgla stran polno omaro oblek, se je vrnila nazaj moda iz tistih časov, ali pa je bilo treba v maškare, pa ni bilo kaj obleči, tako da se res ne splača stvari metati stran. :)

Če ne shranjujete stvari, potem se vam težko pripeti kaj takega ... pospravljate omarico z lončki za čaj in naletite na lonček, ki vas spomni na točno določeno fotko na točno določenem mestu.

Ni treba veliko iskanja, pa najdete točno tapravo fotko, na njej pa sebe, s točno istim lončkom, le kakih 23 ali 24 let nazaj. :)

Tako vam lahko en mali lonček, ki dela gnečo med ostalimi, polepša dan. Ali vsaj večer.

Oglejmo si Slovenijo 10

2011-10-15T23:35:00.000+02:00

Kar ne morem verjeti, da je za nama že 10 (jubilejni, okrogli) del projekta. Danes sva namreč že desetič letos odšli odkrivat znane in manj znane kotičke Slovenije. Če želite en kratek povzetek, naj povem tole:
Dolenjska, Bela krajina, Hrvaška, Notranjska, Primorska. Ogromno gozdov. Nobenega živega medveda. Malo ljudi. Dobro kosilo. Dragotin Kette. Lovili sva sonček. Spet Vrhnika. Več kot 400 fotk. 1 sam dan.

Zdaj pa na dolgo, če želite za nekaj časa v besedah in slikah odpotovati z nama.

Iz okolice Novega mesta sva se najprej podali na drugo stran Gorjancev. Iz Črnomlja naju je pot peljala do Starega trga ob Kolpi, kjer sva na fotku ujeli Kolpo, ki se je v dopoldanskem soncu bleščala že z vrha hriba.

Ob Kolpi sva se vozili proti Kostelu in vmes delali nujne postanke za sprehod do Kolpe, fotkanje na kamnih, špricanje vode na vse strani in opazovanjem jesenskih barv v gozdovih. Lepo je tam doli ob Kolpi.

Nekje na poti sva prišli tudi v deželo Petra Klepca, ki ga sprva sploh nisva spoznali, a sva ga vseeno fotkali. Še dobro, da imava vsaj dokaz, da sva bili v njegovih krajih.

Nadaljevali sva mimo Kostela, mimo Petrine, vse do Osilnice. Vmes sva se peljali še skozi vas Ribjek, kjer imajo zanimivo cerkvico. V Osilnici pa nama je zmanjkalo Slovenije, zato sva pripravili dokumente in jo mahnili na tuje. Ves čas vožnje po Hrvaški nisva mogli tiščati oči, čeprav je projekt Oglejmo si Slovenijo. Protestno pa nisva ničesar na Hrvaški strani fotografirali, da ne bo slučajno projekt postal mednarodni.

Ovinki, gozdovi, majhne vasice ... podobno kot v Sloveniji. Pošta je pošta, bar je bar, edino gasilski dom je pri njih vatrogasni. :) Ko sva prišli do carine, sem morala narediti vsaj eno fotko, ker je na njej delno že Slovenija. Bistvo pa je Hrvaška carina, ki jo je H poimenovala kar kozolec. :) In tako sva se vrnili v Slovenijo, natančneje na Babno polje, kraj, kjer so izmerili najnižjo temperaturo v Sloveniji. Ampak danes ni bilo prehudo. Bilo je prijetno sončno. :)

Z Babnega polja naju je pot vodila skozi Stari trg pri Ložu in v Lož. Iskali sva prijeten kotiček za kavico. Ob cestni nisva opazili nič navdušujočega. V Ložu sva zato obrnili in se vrnili v Stari trg. Tam sva zaokrožili in sledili tabli v Markovec. Prišli sva do gostišča Mlakar. Vmes sva se odločili, da bo kava raje kasneje in da si za spremembo enkrat na projektnem izletu privoščiva kosilo ob primerni uri. Okrepčali sva se z odlično govejo juho in slastnimi štruklji v gobovi omaki. Resno, vse pohvale gostišču Mlakar, ker sva bili resno navdušeni. Že sam prijeten sprejem, pa potem namočene češnje ali borovničke, pa ocvirkova potica, sledilo je omenjeno kosilo in na kocu še vrečka z napotki, kam se splača iti še kaj pogledat. Res hvale vredno in resno priporočam, če boste v tistih krajih. Sploh štruklji so fenomenalni. Njam.

Nadaljevanje poti je bilo proti gradu Snežnik. Ni ga težko najti, čeprav je prijetno skrit v objem gozda. Grad Snežnik je verjetno eden lepših gradov v Sloveniji.

H je bila v kratkem že drugič tam, ker je nekaj časa nazaj tekla po grajski okolici, jaz pa prvič sploh in priznam, da me je očaral. Tako grajska zunanjost in okolica kot tudi grajski gosak, ki je degustiral kruh in vodo, pa menda tudi prevračal piškote na stojnici. :)

Skozi drevored sva se nato po makedamski cesti odpeljali proti Mašunu.

Table so pridno odštevale kilometre in po 17 km gozdne poti sva prišli na asfaltirano cesto. No, v Mašunu sem pa jaz že tekla, zato sem vedela, da se nekje skrivajo ostanki gradu. Ker nisem bila povsem prepričana, sva malce iskali, a našli. Malo naju je motila tabla, da naju lahko napade zelo nevaren pes, zato se ostankom gradu nisva povsem približali, sva šli pa dovolj blizu, da je nastal nov kupček fotk.

Iz Mašuna sva šli v Knežak,

se zapeljali malce proti Pivki, obrnili (joj, te glavne ceste in orientacija na pamet ...) in prispeli v Ilirsko Bistrico. Hmm ... kraj je bil nekako "glavni kraj" današnjega dne, a naju je razočaral. Na kup nametane hiše, da ne veš, ali si na dvorišču ali na cesti, center mesta, ki to sploh ni, en kup cestic v centru, stare, zapuščene stavbe ... ker vedno iščeva pozitivne stvari, sva našli 3 tudi v Ilirski Bistrici. Prva je knjižnica (lepa, pohvale vredna stavba), druga je terasa na sončku in tretja dober kakav/bela kava. Aja, pa divji kostanj je tudi kar debel. Ah, bolje nekaj kot nič. :)

Ker dneva še ni bilo konec, sva se odločili, da se odpeljeva proti Pivki in sproti sva zavili še v Prem. Tam, v vasici na vrhu hriba sva lovili še zadnje sončne žarke današnjega dne. In kako dobro sva jih ujeli! Res prijetno. Najprej pri cerkvici, kasneje še pri gradu. H je dobila jesensko kolekcijo za nove čevlje. Tako, grajsko. :)

Na poti od cerkvice h gradu sva šli tudi mimo ljudske šole - stavbe, v kateri se je rodil Dragotin Kette. Upam, da tista podružnična šola ni delujoča, oziroma da je v tem primeru znotraj bolj prijazna in posodobljena kot zunaj. Drugače se mi resno smilijo učenci in učitelji. Aha, sem našla na internetu ... zdaj je muzej, ni šola. Še dobro.

Notranjost gradu za naju ostaja skrivnost, ker se je na dvorišču odvijal nek dogodek in nama je bilo preveč nerodno, da bi kukali noter. Morda kdaj drugič.

Odpravili sva se naprej proti Pivki in se tik pred tem krajem za hip ustavili še pri Parku vojaške zgodovine, splezali na tank, naredili še zadnjih nekaj fotk na približno dnevni svetlobi in šli naprej.

Vožnja skozi Postojno po stari cesti do Logatca in še malo naprej ... prispeli sva na Vrhniko. Že tretjič letos v sklopu tega projekta. Tokrat sva šli v slaščičarno in pri 4°C ter pomanjkanju sladoleda z okusom piškotka sva se odločili za grmado. Okusna orehova sladica. Žal na naju ni imela hiperaktivnega učinka, ampak je sladkor deloval delno uspavalno. Ne glede na to, sva se po avtocesti in temi odpeljali domov.

Dolg dan, čeprav je svetli del dneva v primerjavi s poletjem že pošteno skrajšan. Bil je pozitiven, sončen in napolnjen z dobro voljo, smehom, skratka dobro energijo. Jutri gremo pa že novim krajem naproti. Sicer v sklopu drugega projekta - Tekov Dolenjske, ampak vseeno nas čaka še en zanimiv in sončen dan. Hura!

Gostujem na športnem blogu

2011-10-10T22:24:00.000+02:00

Uf, kar malo zanemarjam to mojo dolino. Pa ne, da se nič ne dogaja. Prav nasprotno. Jesen je noro divje zabavna. Ves čas sem preokupirana s takšnimi in drugačnimi dogodki, a čisto na vsakem uživam in izkoristim maksimalno. Za objavo na tem blogu mi pa zmanjka časa, ker sem v kratek tri objave zapisala na blog Športnega kluba Matick.

Prva objava je s prejšnjega tedna, ko je bil teden otroka in smo šli zaključit vremensko poletje z vožnjo s čolnom po reki Krki. Ves čas smo se šalili, da stri Stane pelje otroke na izlet, da je tudi objava nastala v tem stilu otroške razigranosti. Ampak čisto zares vam povem, da je bilo to eno noro popoldne, pa še večer ... aja in noč. :)

Naslednja objava se navezuje na dogodke v sosednji državi. Obarvana je tekaško, ampak v resnici je poudarek na fotografijah, ki to niso. Namreč okolje teka v Vojniću je fino za fotkat, sploh na cilju in zato je šel moj veliki fotoaprat z nami. Na žalost je spominska kartica ostala pri računalniku in jaz sem ostala brez fotk. Ker so me ves čas dražili zaradi te neumne pozabljivosti, sem se lotila dela v Slikarju in zdaj so to najboljše fotke iz Vojnića. Hahaha. :)

Tretja objava pa je včerajšnja, spet povezana s tekom. Ja, kar pridno tečem in nabiram kilometre. Da bi šlo le še naprej tako optimistično. Tokratni tek je bil pa 4. grajski tek na Otočcu, kjer je res prijetno vzdušje, proga v redu ... skratka lahko vam je žal, če niste bili tam. Vem, da Hermini je. :P

Tako. Če vas zanima, kliknete na podčrtane besede v odstavkih in vas pripeljejo do objav. Upam, da bodo prihodnji popoldnevi ob toplih radiatorjih ekstra ustvarjalni, da pokažem še kakšno ustvarjalno fotko. Že skoraj celo leto pa odlašam z zapisom dveh objav ... morda se v oktobru najde čas, da se lotim tudi teh dveh.

Sončen in lušten vikend

2011-10-02T20:45:00.000+02:00

Danes sem ugotovila, da imam do novembra vse vikende zapolnjene do roba. Oktobra definitivno ne bo časa za počitek. In ker je za nami že prvi oktobrski vikend, lahko povem, da je tudi ta minil uspešno zapolnjen - z aktivnostmi in tudi netipičnim skoraj poletnim vremenom. Priznam, paše. :)

Soboto sem preživela v Ljubljani v družbi dveh srednješolskih sošolk, s katerima sem (večji) del študentskega življenja preživela tudi kot cimra. Ker smo vse tri že zaposlene in se redkokdaj vidimo, smo si izbrale prvo oktobrsko soboto in jo preživele čisto na free. Šle smo malce po Ljubljani in si za prvo lokacijo izbrale kavico na nebotičniku. V času našega študija tista kavarnica tam zgoraj namreč ni obratovala, zato je bil skrajni čas, da gremo na "streho Ljubljane". Ni oh in sploh visoko, je pa prijetno. Tako ambient, kot tudi razgled na vse strani Ljubljane. Saj veste ... Na nebotičnik sva odšla, bliže sonca in modrega neba ...

Sonce je postalo že tako vroče, da me je po licih opeklo, zato smo se z dvigalom odpeljale nazaj v Ljubljano. Sprehodi po stari Ljubljani, čez mostičke, mimo kavarnic, kukanje v izložbe ... čisto na izi ... res prijetno.

Dan smo zaključile še z nakupovanjem za posebno priložnost in se navdušene nad sončno ljubljansko soboto odpravile nazaj na Dolenjsko.

Današnji dan pa je bil zame dan testiranja moje vztrajnosti in vzdržljivosti. V okiru tekov za Pokal Dolenjskega lista je bil namreč organiziran 14. Obkolpski tek, ki je dolg 14,5 km. Ta razdalja je zame najdaljša, kar sem jih kdaj pretekla v enem kosu. 10 km je tista razdalja, na katero sem "navajena" in 14,5 km mi je skoraj malce grozljivo. Ampak sem se odločila (so me prepričali) in sem šla.

Tek je bil prijeten, pretežno ravninski, ostali del pa v dolinco. :) My kind of run. :) Namreč ne maram hribov za tek, rajši imam ravnino in dolino. Ob 11h smo začeli in natanko čez 1 uro 19 min in 11 sekund sem pritekla na cilj. Jeeee, dosegla sem dva cilja - da pretečem celo progo in da bo čas pod 1 h in 20 min. Juhu! Medalja za 3. mesto v moji starostni kategoriji je pa le še dodatek k temu uspehu. Drugo leto grem spet. 14 km ni bav bav. :) Več sem pa zapisala pri Maticku.

Po teku smo šli še k Matevžu na tortico ... še eno luštno sončno popoldne na super lokaciji. Kup otrok, igrivi nasmehi, žabji bonbončki in še druge otroške domislice. Fajn, res fajn vikend je za mano. Če bodo vsi oktobrski vikendi tako dobri, potem bo to najboljši oktober, kar jih je bilo. :)

Lojze Slak 1932 - 2011

2011-09-29T20:40:00.001+02:00

Danes dopoldne je umrla legenda narodnozabavne glasbe - Lojze Slak. Nisem neka hudo nora oboževalka narodnozabavne glasbe, vendar tudi ne tajim, da večkrat z užitkom zapojem, pa tudi zaplešem na domače viže. Kot zavedna Dolenjka pa ne morem mimo tega, kar sem danes slišala po radiu, ko se se peljala iz službe ... da je umrl Lojze Slak.

Prepričana sem, da tudi tisti, ki prisegajo, da je narodnozabavna glasba "kr neki brezveze/goveja muzka/nesprejemljivo za ušesa" in podobno, vejo, kdo je Lojze Slak ... kdo je bil. Zagotovo znajo vsaj kakšno njegovo pesem, saj je ogromno takih, za katere mislimo, da so ljudske, pa so v resnici Slakove. Ne vem, ali se ta pripadnost Slakovi glasbi čuti samo pri nas Dolenjcih, ali tudi drugod.

Na takšen dan se po navadi obuja spomine na lepe trenutke, da se privabi nasmeh na obraz. Pa jih grem še jaz. Danes smo namreč ugotavljali, da so Slakove pesmi take, da pašejo na vse življenjske dogodke. Zanj je danes Glas harmonike.

S Hermino sva šli nekoč (že dolgo tega) na Gorjance in s sabo nesli mini radio na baterije (iPersil). Smeha je bilo ogromno, ob sestopu pa je bila z nama Slakova Lunca. Takrat in še dostikrat kasneje, ko sva se spomnili na to. :)

Pred dvema letoma sem bila Mojčina poročna priča. Ker so nevesti ukradli šopek, sva z ženinovo pričo dobili kazensko nalogo in sva na mikrofon odpeli Čebelice, da sta mladoporočenca lahko zaplesala. Petje je bilo zadovoljivo, da so vrnili šopek.

Otvoritveni ples omenjene poroke je bil tudi Slakov. Ne prižigaj luči ... nič besed treba ni, naj srce govori ...

Poroke pri nas niso poroke, če se vsaj enkrat (pa se po navadi večkrat) ne sliši: "A zdaj pa pojdem po dekle, tja daleč pod Gorjance ...". Te verze sem pisala tudi na majice za fantovščino.

Ko sem se vračala z različnih koncev sveta in potem sestavljala različne filmčke, ni bilo boljše pesmi, kot je Mama, prihajam domov. Ta se mi je po glavi vrtela še posebej takrat, ko sem se po 4 mesecih vračala z Irske.

Tam nekje zgoraj nad oblaki, vedno, ampak res vedno na fotografije in posnetke pašejo verzi: Visoko nad oblaki, leti srebrna ptica.

Da ni le za "tastare", je dobro pokazal na Rock Otočcu, kjer je bil zvezda večera. Kar poglejte množico mladih na posnetku, ko to le potrjuje. V dolini tihi je pač definitivno ena od pesmi, ki ne bo nikoli pozabljena.

Podobno je ponovil z nastopom na 15-letnici Big Foot Mame s priredbo Nekaj sladkega. Moj najljubši del je na 2.45. :) Tudi 3.20 in naprej je kul. :) Zvok na 4.03 je pa tisti, ki je na vsaki Cvičkariji in drugih prireditvah nepogrešljiv. In tako bo tudi ostalo. :)

Uuu, še en starejši spomin imam. Ko sem bila majhna deklica, sem pri babici uživala pri poslušanju gramofonskih plošč. Še vedno slišim tisti zvok starega gramofona, ki je praskal po plošči. In moja najljubša pesem s plošče je bila Titanik. Ne vem, zakaj. Verjetno je tako dobro hreščala. :)

Letos poleti smo njegovega Popotnika prepevali tudi na Islandiji. :) No, prepeval je naš šofer in upošteval: Pojdi naprej, vedno naprej, za soncem. Sicer smo morali potem obrniti in iti nazaj, ampak to sploh ni važno. :)

Ampak še ena je, ki je ne morem spustiti. :) Ko sva s H vodili dva sorodnika iz Kanade po Sloveniji, smo poslušali tudi Slaka. Bilo poletje je ... ta pesem nama je bila všeč, ampak vsega besedila nisva znali. Pa sva poslušali prvo kitico, ponovili, jo še enkrat predvajali in tako naprej in nazaj. No, zaenkrat imam še celo besedilo v glavi, čeprav je že več kot 2 leti mimo. Pa tud fino se da zavrtet na tole vižo.

Tale Lojze Slak je bil en pogumen stric. Za 60. rojstni dan je skočil s padalom iz letala. Joj, svaka čast! :) En delček tega je tudi v videospotu pesmi Padalec.

Leta 2007 je bil o njem posnet tudi dokumentarec, ki je shranjen na RTV: klik.

Zdaj pa res zadnja ... vinogradniška himna. Ne moreš brez nje, če si v vinogradu na Dolenjskem. Zihr se vsaj enkrat na leto kje sliši, da na svetu lepše rož'ce ni, kot je ta vinska trta.

Joj, lahko bi šla v neskončnost s pesmimi in spomini. Pa sem bila prepričana, da narodnozabavna glasba ni tisti žanr, ki ga obvladam. Mogoče so Slakove pesmi izjeme. :)

Lojze Slak je danes umrl, a v glasbi bo živel še mnogo let. Najbrž kar za vedno.

Oglejmo si Slovenijo 9

2011-09-25T22:40:00.000+02:00

Po včerajšnji super soboti se je začela današnja odlična nedelja. :) Ker je spet zadnji vikend v mesecu (že!) je bilo treba izvesti najin projekt. S H sva se okoli 9.30 na parkirišču odločili za današnjo destinacijo in se odpeljali po avtocesti do Logatca, potem pa po stranskih poteh naprej.

Najin prvi cilj je bila Idrija, kjer sva parkirali in šli na potep po mestu. Najprej sva se odpravili do gradu, v katerem je mesti muzej, a sva si ga ogledali le od zunaj, saj tokrat nisva bili pri volji za muzejske notranjosti, ko pa je zunaj tako lepo sijalo sonce.

Ogledali sva si še nekaj stavb in prišli do Antonijevega rova. Spet nisva šli noter, ker sva še pod vtisom rudnika v Velenju, tako da bi bilo verjetno preveč podobno in premalo fascinantno, če greva še v rudnik živega srebra. Morda kdaj drugič. :)

Idrija je poleg živega srebra znana še po 3 stvareh ... ovinkasti cesti, idrijski čipki in žlikrofih. Prvo sva doživeli, drugo sva si ogledali, tretje pustiva za naslednjič (ko greva v Antonijev rov). :) In ker sva bistvo zajeli ter si privoščili tudi sladoled, sva se odpeljali naprej proti Spodnji Idriji, kjer sva si šli ogledat Kendov dvorec. Tako, zdaj lahko povem, da sem odkrila idealen idilični prostor za poroko. To je pa res en tak romantično eleganten kraj, da sva kar malce obstali ob ograji in zrli na vrt, na katerem so bile mize, stoli, ležalniki ... res čudovito vzdušje, pa čeprav nič kaj posebej urejeno. Ampak občutek na tem kraju je fantastičen.

Pot sva nadaljevali v Cerkno, kjer sva se ponovno sprehodili po mestnem jedru. Mestece daje vzdušje smučarskega središča, ki poleti bolj kot ne sameva. Verjetno je pozimi še kako živo, danes je le sem ter tja dišalo po nedeljskem kosilu, drugače je bilo v mestu pravo mrtvilo.

Iz Cerknega sva se odpravili naprej proti bolnici Franja, ki jo je leta 2007 žalostno uničila poplava. Žal nisva imeli sreče in je v obdobju od 19. do 30. septembra zaprta za ogled, ker urejajo pot in je nevarna za hojo. Sva poskušali na prepovedano območje, pa je preveč zavarovano, da bi uspelo pokukat, kako poteka obnova. Žal. Pa naslednjič.

Potem sva se vozili nazaj in naprej ter iskali tablo Novaki, pa nama ni uspelo najti rumene table s tem napisom, da bi se H fotkala zraven. Sva se pa ustavili v Novakih pri gasilskem domu in uživali v razgledu. Res fantastičen pogled na dolino. Najboljši razgled na dolino ima pokopališče ... žal tisti, ki so tam, tega ne morejo uživati.

Med iskanjem table sva se ~~kar naenkrat~~ po precej ovnikih in strmi cesti znašli na vrhu nekega hriba nad smučiščem v Cerknem in odločili sva se, da je spet čas za pretegovanje nog. Sprehodili sva se le za kratek čas, potem pa sredi travnika zagledali veliko belo kupolo, za katero sva sumili, da je dežnikarica. In voila, res je bila. Ob njej in z njo je nastalo kup fotk in je bilo obilo smeha. Ker je revica sama stala sredi travnika, sva se odločili, da jo vzameva na izlet in da nama bo jutri delala družbo pri kosilu. Mislim, da je zadovoljna. Midve sva. :)

Potem smo se vse tri spustile v dolino z avtomobilom in se bližale Železnikom. Vmes smo še ustavile za fotkanje zanimivih delov ceste,

nato pa prispele v Železnike in se najprej odpravile na kosilo v Gostilno Trnje. Hrana je bila zelo okusna, postrežba pa še prehitra. :) Sledil je še sprehod čez mesto do plavža in nazaj do avtomobila. Spet je nastal kup fotk, ob pregledu dokumentarnega materiala pa sem se spomnila, da sva pozabili fotkati najini senci ...

Najina pot naj bi se nadaljevala v Žiri, a nisva želeli skozi Škofjo Loko, zato sva s pomočjo zemljevida iskali bližnjice. Nekako sva iskali Javorje, se zavijugali nad smučišče Stari vrh in kaj-jaz-vem-kam-še ter vendarle našli iskani kraj. Pot sva nadaljevali proti Žirem in vmes našli še super kraj, imenovan Dolenčice. Itak je bilo treba ustaviti in se slikati s tablo. Dve Dolenjčici ob tabli Dolenčice ... pustimo zdaj pravopisne detajle v zapisu. :D

Na koncu sva se zares spustili v Žiri, spet ugotovili, da je žal nedelja slab dan za turiste in samo od zunaj pogledali Alpinino industrijsko prodajalno. Nimava novih čevljev, čeprav jih potrebujeva ... bo treba en šoping dan nekam umestit. :)

V Žireh se nisva dolgo zadrževali, sva se pa precej nasmejali ... yes, yes, yes. :) Še zadnja postaja pred najinim domom naju je čakala in sicer Vrhnika. Prejšnjič je K rekla, da je sladoled boljši pri Berzotu kot v hotelu in sva šli preveriti. Hmm ... ne morem se odločiti, ker je od maja do danes preteklo preveč časa in sladoleda. Definitivno pa lahko rečem, da je pri Berzotu izredno okusen in da je sladoled piškotek vrhunski. Njam.

Iz Vrhinke sva šli pa na avtocesto in domov. Nobenih posebnih postojank, le obujanje spominov na fantastični dan in razpravljanje o tem, da je tale najin projekt ena tako huda pogrunatavščina, da bo naslednje leto v malce spremenjeni obliki prav zares obstal z nama. Za letos nama ostanejo pa (samo) še trije izleti. Uf, težko se bova odločili, kam se bova še odpravili. :)

Sobotno srečanje v Dekanih

2011-09-24T23:47:00.000+02:00

Če bi mi kdo rekel, da bo danšanji dan tako super, kot je bil, skoraj ne bi verjela, pa čeprav vem, da so dnevi za srečanja Otočank res dobri dnevi.

Današnja sobota se je namreč začela čudno ... malce po polnoči sem šla spat, ob 3h sem bila taksistka, ob 7.30 pa tako grozno zaspana in utrujena, da sem mislila, da bom kar stoje zaspala. Vseeno sem bila ob 8.30 že na poti, skupaj s Stašo, Sanjo in Evo, s katerimi smo počakale še šoferko Nino ter se odpeljale iz Novega mesta. Naša prva postaja je bila Ljubljana, kjer smo si privoščile kavo ... dokaz, da sem bila res grozno zaspana, je bil kapučino, ki sem ga nujno morala spiti, čeprav ne pijem kave.

Hladno in megleno ljubljansko jutro se je počasi spreminjalo v sončno dopolde, naš prvi cilj pa je bil Art market ob Ljubljanici. Priznam, ni me fasciniral, niti navdušil. Malo stojnic, sicer zanimive za pogledat, ampak posebnega navdušenja nisem občutila. Podobno misleča so bila tudi ostala dekleta, zato smo se odpravile naprej.

Dodo je povedala, da je v Piranu sejem (menda vsako 4. soboto v mesecu), zato smo se odločile, da pred srečanjem skočimo še na ogled sejma v Piranu. Parkirale smo v parkirni hiši in se peš ob morju odpravile v center mesta. Prijetno toplo sonce, kopalci na plaži ... človek bi kar skočil v vodo, če ne bi v njej plavali ogromni morski klobuki ... grozljivo čudno podobni jajcem na oko.

Ker naš namen ni bil plavanje, smo jih samo opazovale in se pomikale proti centru. Na Tartinijevem trgu me je presenetila gneča ljudi, ogromno tržnic in zanimiva ponudba. Mesto je bilo živo. To je nekaj, kar se v našem mestu in še marsikaterem drugem tako grozno pogreša. Živahen utrip na prijeten dan, zanimivi predmeti in še prijeten klepet na viola stojnici. Če se ne bi mudilo, bi izdelala še punčko. :)

Ker se je ura premikala čisto prehitro, smo že pošteno zamujale na srečanje v Dekanih. Sicer smo to že napovedale, ker je bil Piran že v prvotnih načrtih, a vseeno ni prijetno biti med zamudniki. V Dekanih je Suzy organizirala srečanje skupaj s kreartiv in druženje ustvarjalcev s cele Slovenije je vedno prijetno in klepetavo in seveda ustvarjalno. Dekani so zame nekako posebni, saj sem bila leta 2006 (ojej, a je res že toliko časa nazaj) tam prvič na srečanju. Mislim, da z izjemo lanskega srečanja, ko sem se učila za strokovni izpit, nisem še na nobenem srečanju v Dekanih manjkala. :) Prijetno primorsko vzdušje in sveže fige sta dva od razlogov, zaradi katerih so mi ti kraji še posebej všeč. Ostalo je pa itak super fajn kot povsod drugod po Sloveniji. :)

Moje današnje področje ustvarjanja je bila kaligrafija in ~~Kaji~~ Urši :) se zahvaljujem za vztrajno in potrpežljivo razlago ter odlično pripravljen delovni zvezek. Res hvala. Zdaj, ko poznam pravila in osnovne gibe, me čaka pa še dolgotrajna vaja, da bo moja gotica taka, kot mora biti.

Po dveh urah sedenja in pisanja je prijalo še malo klepetanja, ogledovanje razstavljenih izdelkov, malicanje dobrot in čudenje sposobnostim mravljice Nataše, ki ima fascinantno miniaturno vrhunsko dodelane Fimo izdelke. Sploh kačice in pikice ... kapo dol.

Potem je kar naenkrat naša voznica prišla na plano z idejo o adrenalinski vožnji po morju. Z Evo sva bili takoj za in prepričali sva še Stašo in Sanjo, Nina je poklicala, čoln je bil na razpolago, poslovile smo se od udeleženk in se odpeljale v Koper. Tam sta nas pričakala g. Bojan in g. Ninin očka. :) Vkrcali smo se na čoln in odpluli proti soncu v sončni zahod.

To je bilo še eno posebno dožvetje današnjega dne ... veter v laseh, vonj po morju, sončni zahod pred nami ... pa ovinek na levo in na desno, malo kričanja, pospravljanje uhanov v torbico, da jih ne odnese. V glavnem, bilo je super fajn in res hvala vsem vpletenim za takšen izlet. :)

Aha, naj povem, kam smo se odpeljali ... iz Kopra smo šli v Izolo, kjer smo si ogledali Boat show z morja in se nato vrnili nazaj v Koper. Vmes smo še malce uživali, vijugali in poslušali zgodbo o ladji Rex, ki je bila potopljena med Koprom in Izolo.

Po končani vožnji smo šli v Koper na pijačo in ugotovila sem, da je tudi Koper živo mesto ... podobno kot v Piranu, je bil tudi tukaj sejem in ogromno ljudi ... toliko, kot sredi poletne sezone. Dogajanje na sejmu se je zaključevalo, ker se je že nočilo, zato smo se počasi tudi me začele odpravljati. S in S sta kupili še vsaka enega Smrkca, napolnjenega s helijem za otroke in šli smo proti avtomobilu. Smrkca smo stalčile v prtljažnik in šle na pot.

Ker je Nina ugotovila, da je njena posoda ostala v Dekanih, smo se odločile, da spotoma zavijemo še v gasilski dom po omenjeno skledo. Ker se srečanje še ni popolnoma zaključilo, smo z našim ponovnim obiskom kraja srečanja malce šokirale dekleta, ki so še vztrajno klepetale. Časovno bi morale biti me namreč že doma, pa smo prišle po skledo. :) Smeha je bilo kar nekaj in ko smo odhajale, so za nami zaklicale, naj naslednjič, ko se vrnemo, prinesemo Radler.

Dolenjke smo vedno za stvar in vedno za smeh, zato smo stvar vzele resno in skočile v sosednji bar, kupile Radlerje in se vrnile nazaj v gasilski dom. Spet začudeni pogledi in spet smeh. Ampak Radlerja so bile punce pa vesele. :) Me pa smo bile že prijetno utrujene in res je bil čas, da se odpravimo proti domu. V avto se nas je spravilo vseh 5 deklet + 2 modra fanta v prtljažniku ... in smo se odpeljale na Dolenjsko. Tokrat zares. :)

Dan, rezerviran za srečanje v Dekanih je minil izredno uspešno. Zahvaljujem se še organizatorkama, ki sta super pripravili srečanje. Suzy je spet skuhala odlično figovo marmelado in nabrala ogromno fig (polno skledo sem jih dobila še za domov). Hvala. Nina, tebi pa hvala za prevoz. In ostalim za družbo. :)

Če bi bila vsaka sobota tako dobra, kot današnja, bi bile sobote prekičaste. :) Pa morda tudi malce predolge. Grem kar spat, ker bo jutri spet zanimiv dan ...

Deževni dnevi za ustvarjanje

2011-09-20T19:34:00.000+02:00

Poletje gre h koncu - s tem imam v mislih temperature nad 25°C. Kar dolgo je vztrajalo z nami. In zdaj čakam na lepo jesen. :) Medtem smo pretekli vikend pridno potrgali sladko grozdje na vseh možnih lokacijah v širši družini. :) Vmes smo našli še čas za športno udejstvovanje, saj je v Novem mestu potekal ParkTek in je bilo nemogoče spustiti prijeten 10 km tek ob Krki. Zdaj pa čakamo samo še kostanj, da se začnejo jesenski užitki.

V teh deževnih dneh (priznam, bil je samo eden) pa je prijetno posedeti doma, povleči na mizo škatlo s perlicami in se prepustiti užitkom ustvarjanja. Čeprav je kompletek še iz sončnega obdobja. :)

Fino je tudi povleči ven druge škatle s papirnatimi pripomočki in izdelati kakšno voščilnico. Npr. za vstopnino za prihajajoče srečanje ustvarjalk.

V tem tednu bom zagotovo vlekla ven tudi druge škatle in uživala. Paše ustvarjanje, pa če je to kockasto, papirno ali kuharsko. Prija pa tudi večerna zumba ali kino torek. Da ne govorim o prijetnosti potopisnega nakladanja, kakor to imenuje nekdo, ki bo poskusil v enem večeru predstaviti svoje vtise 1-letnega bivanja na Kitajskem in potem še pohajkovanja po Kambodži, Vietnamu, Laosu, Filipinih, Indoneziji ... Nekje vmes je minil pa že skoraj cel september, ste opazili?

Všeč mi je 1. odstavek

2011-09-13T23:30:00.000+02:00

kolumne Dese Muck z naslovom Tudi učitelj ni samo človek. Ker sem mnenja, da se ta resničnost ne bi mogla bolje opisati, kar kopiram omenjeni odstavek v Mojo dolino.

Res ni. Ker samo človek ne more biti učitelj. Čisto navaden človek, ki ga skrbi samo lastno preživetje, tega pač ni zmožen. Kajti učiteljski poklic je poln pasti, ki s preživetjem nimajo nobene zveze. Ko ima učitelj vsega dovolj in si reče, da bo samo človek, da bo živel in delal kot samo ljudje, zgolj samo tisto kar je nujno, sicer pa se bo brigal zase (za učitelje je namreč značilno tudi to, da jih precej dobivajo po glavi, sploh, kadar hočejo kaj spremeniti na bolje), se zgodi nekaj, po navadi v zvezi z učenci, da spet postane učitelj, da pomaga, skrbi in poglobljeno razmišlja o svoji službi, medtem, ko ostali samo ljudje, že zdavnaj mirno spijo ali topo buljijo v TV.

Celo kolumno lahko preberete tule. Desa ni učiteljica, ki bi hvalila ta poklic ali nad njim obupovala. Samo realno je zapisala dejansko stanje. To pa vem zato, ker zdajle razmišljam, kaj vse me čaka jutri ...

Grozdni dnevi

2011-09-10T20:56:00.000+02:00

Ne, niso grozni, če ste slučajno pri branju izpustili pomembno črko d. :) Prihajajo grozdni dnevi. Pravzaprav so tu že kar nekaj časa. To so tisti dnevi, ki se začnejo takrat enkrat, ko prideš iz morja. Niti ni pomembno, kdaj greš na morje (no, da je le v juliju ali avgustu), ampak po navadi je tako, da je na morju grozdje že zrelo (mmm, pa še fige) in ko pridem domov, grem stikat po našem vinogradu in iščem grozdne jagode, ki niso tako presneto kisle, da ti obraz potegnejo skupaj. :)

Zadnja leta je razveseljivo dejstvo, da se pri nas nahaja več trt namiznega grozdja. :) To namreč pomeni, da je zrelo prej kot ostalo grozdje. In moje dolgoletne izkušnje kažejo, da je to neizbežna dopoldanska malica cel september, pa še pol oktobra in da ne govorim, da se začne že sredi avgusta. Ko pridejo grozdni dnevi, je pri nas malice v izobilju. :)

Črno ali belo, ni važno. Glavno, da je sladko. Sem strastna ljubiteljica namiznega grozdja in žal svojo strast delim tudi s sosedovimi čebelami, divjimi osami in hudobnimi sršeni. Ampak naj jim bo, ker ga vseeno dovolj ostane tudi zame.

Vrhunec grozdnih dni v vinogradniškem žargonu imenujemo trgatev. Pri nas se po običaju trga nekako takole: vi k nam, mi k vam. Tako da je redko redko redko le ena trgatev letno. Danes sem opravila prvo letošnjo. Včeraj sem pa že pila oh in sploh presladki mošt rumenega muškata in zelenega silvanca. Mmm ... njam.

Ker trgatev ni bila pri nas, sem popoldansko vročino (31°C prosim lepo) izkoristila za sprehod med trtami v spremstvu naše nadzornice Tačke.

V vinogradu delam nekaj, kar moram delati na skrivaj, ker je pri nas to prepovedano. Namreč na "sprehodu" nakradem samo po eno ali dve lepi jagodi z vsakega grozda. Če sem pri delu zasačena, poslušam, da naj raje utrgam cel grozd, drugače ose in čebele hodijo pit na tiste grozde, kjer ukradem jagodo. Ah, presneto, cel grozd pa sploh ni zabaven, ker je prevelik ...

No, za konec mojih grozdnih dni ... bolje rečeno za konec objave o grozdnih dneh ... vam ponujam še kratko vinogradniško izobraževanje ali vsaj preverjanje znanja, če ste na tem področju že podkovani.

Kraljevina - roza grozdje, a ne v celoti. Bolj pisano v bistvu - roza belo. Roza jagode so sladke, bele odvisno od pozicije, zelene malo manj, grozdi so pa grozljivo veliki in so več kot ena malica za eno osebo. :)

Štajerska belina - velike, precej debele sladke jagode, manjši grozdi kot na kraljevini. Dobra za malico, če je dovolj zrela. :)

Laški rizling - majhni grozdi, ni lep za pogledat, ni najboljši za malico. Jaz se ga izogibam. :)

Rumeni muškat - žlahtno dober, omamno dišeč, če ga ljubijo ose in čebele, ni možno, da ga ne bi tudi jaz. Mmmm ...

Med belim manjka še zeleni silvanec ... je spodaj v dolini, pa se mi ni dalo do njega. :) :) :)

Gremo na črno...
Modra frankinja - prelepo modra, sladka, malce debelejša kožica (pač črno grozdje). Jem jo, ko se naveličam belega.

Žametna črnina - ni mi všeč. Ni žametna, ni še črna, za jest mi je pa itak frankinja boljša. Je pa zanimivo pisana ... enim jagodam se očitno bolj mudi kot drugim. :)

Dopuščam možnost, da sem ustrelila kakšnega kozla in narobe poimenovala določeno sorto. Tako nekako jaz ločujem naše grozdje. Zame je itak pomembno, da vem, kaj je belo in kaj je črno, pa da vem, katero se splača nabrati za malico (itak pa vsakega najprej poskusim, preden ga odrežem). :) Z ostalimi detajli naj se ukvarjajo pa drugi.

Predseptembrsko ustvarjanje

2011-09-07T18:53:00.000+02:00

Prvi teden septembra je že za nami. Časa zmanjkuje vsak dan sproti. Posebej za ustvarjanje ali druge oblike užitkarstva. No, vmes si privoščim še zumbo, kaj več pa že ne gre. :)

Sem pa pred začetkom septembra nekaj malega ustvarjala. Prejšnji teden je praznovala sodelavka, ki je dobila majhno pozornost za lepši začetek še enega leta ... svojega in šolskega. :)

Že enkrat sredi poletja pa sem od Korošice Anje dobila vrečko, polno perlic. Anja, rekla si, da prideš v drugi polovici avgusta na Dolenjsko, tako da te že od takrat čakajo 4 zapestnice, narejene v kombinaciji tvojih in mojih perlic. :) Upam, da nisi imela v mislih naslednjega avgusta, ampak da ti uspe kmalu priti v naše konce. Pa upam, da bo tapisana zapestnica poživila tvojo kolekcijo črnine. :)

Ena od "tvojih" zapestnic mi je še posebej všeč in mislim, da bom takoj, ko bom imela nekaj časa, izdelala eno v podobnem stilu, le v rdeči barvi. :) Narejena je pa po navodilih, ki jih je objavila Jeany. Hvala za navodila!

Beseda z NE na začetku

2011-08-31T18:53:00.000+02:00

Pogosto beseda "ne" pomeni nekaj NEprijetnega. Mali otroci jokajo, ko slišijo "ne", ker to pogosto ne pomeni nič dobrega. Potem so še besede NEspametno, NEumno, NEvšečno, NEzaželeno ... redko kdaj smo tako optimistični, da nam beseda "ne" predstavlja kaj pozitivnega.

Vendar so tudi druge, pozitivne besede "ne", če dodate zraven ustrezen samostalnik ... NEpričakovano, NEverjetno, NEskončno, NEznansko, NEprimerljivo, NEnavadno ...

Zame je bil današnji "ne" vreden nasmeha do ušes, pa okoli glave in nazaj pod nos. :) In ni bil nič NEgativnega. Košček fotke vam pove, zakaj. :)

Sem namreč NE-morem-povedat-kako vesela. Juhu!

Vipavska dolina in Miramare

2011-08-29T19:59:00.000+02:00

Danes se je naš službeni aktiv odpravil na enodnevno strokovno ekskurzijo v Vipavsko dolino in Italijo. Najprej smo se ustavili v zanimivi vasici Vipavski križ, kjer imajo na res zanimivem mestu šolo, sama vasica pa je znotraj obzidja in nudi lep razgled na okolico. Pa fige imajo zrele. :) Fotoaparat sem nesla s sabo, a se mi ga ni dalo vzeti iz torbe, zato žal ni foto dokumentacije.

Naša pot se je nadaljevala v Šempas, kjer smo dobili malico in se odpravili naprej v Novo Gorico. Peljali smo se mimo Perle in še nekaj stavb v mestu ter se ustavili na hribčku nad mestom - pri Frančiškanskem samostanu Kostanjevica. Tukaj sem se odločila, da je čas, da fotoaparat pogleda iz nahrbtnika, drugače je šel brezveze z mano. :) Najprej sem fotkala kar razgled.

Odpravili smo se v cerkev, kjer nam je vodička razložila zanimive stvari o cerkvi, samostanu, grobnici in knjižnici. Cerkev je bila postavljena na kraju, kjer je sprva stala kapelica, imela pa je kar nekaj hudih časov ob potresih, a je dokaj uspešno prestala tresenje tal. V notranjosti ima zanimive freske in še bolj zanimive štukature, ki so menda ene lepših v Sloveniji.

Pod cerkvijo se nahaja grobnica Bourbonov, v kateri je pokopan edini francoski kralj (Karel X.), ki ni pokopan v Franciji. :) Poleg njegovega sarkofaga (marmornatega) jih je v grobnici še 6: Ludvik XIX., Marija Terezija Šarlota, Henrik V., Marija Terezija Beatrika Gaetana, Luiza Marija Terezija in Luis Jean Casimir. Po opisu sodeč sem pričakovala bolj fascinanten prostor, a je le mala luknja, "nabasana" s sarkofagi, ki v bistvu sploh ne pridejo do izraza.

Odpravili smo se na vrt, kjer je menda 2. največji nasad bourbonk - ekstra diščih vrtnic. Največji je v Franciji, takoj za njim pa ta. Po visokoletečih besedah sem pričakovala čudovit vrt, poln vrtnic in bila malo razočarana. Sicer smo bili opozorjeni, da cvetijo maja in da so odcvetele, ampak vseeno me ni vrt prepričal s svojo velikostjo in ureditvijo. Vseeno je bilo sem in tja kaj zanimivega - vrtnica, kivi, banane. Vrt je pa res majhen.

Sledil je še ogled Škrabčeve knjižnice, v kateri je cca. 13.500 knjig, zloženih na police po velikosti, da so vse prišle na steno. Zanimivo je pogledat stare knjige, ki so jih pojedli črvi, kjer so zapisani zanimivi naslovi ... še bolj zanimivo bi jih bilo listati, ampak na tak način bi verjetno vse razpadle. Posebnost, s katero se knjižnica lahko pohvali, je knjiga Zimske urice, v kateri je lastnoročno posvetilo Adama Bohoriča. To je 1. slovenska slovnica iz leta 1584 (če tega slučajno niste vedeli).

Naša pot se je nato nadaljevala preko meje. Odpravili smo se v Italijo in sicer proti gradu Miramare. Prijetno toplo je bilo in če bi to vedeli prej, bi morda imeli s seboj kopalke in si privoščili urico oddiha na plaži. Tako pa smo odšli proti gradu ter si ogledali njegovo okolico.

Po parku se nisem veliko sprehajala, šla sem do morja, na pomol po razgled, potem pa po balkončku na zadnjo stran gradu posedat na klopco, poslušat morje in vohat morski zrak. Prijetno je bilo. :)

Po eni uri smo se odpravili naprej. Odločili smo se, da si Trst ogledamo le iz avtobusa, tako da ga za turistični ogled puščam za kak drug dan. Sem pa ujela nekaj pogledov na Trst skozi okno.

Na poti iz Trsta sem v objektiv ujela še univerzo, potem pa lovila še pogled iz vrha med drevesi ob cesti. Nekaj je pa le uspelo. :)

Sledil je še odhod domov, tipkanje objave in priprave na jutrišnji dan. Morda pride na vrsto še večerni tek ... bomo videli. :)

Plazi se

2011-08-28T23:14:00.000+02:00

Čisto počasi, korak za korakom se plazi. Misli, da je ne opazimo, ampak je čedalje bliže. Jesen namreč. :)

Začelo se je z obarvanjem naših lešnikov in obiranjem le-teh. Zdaj se že sušijo stran od veveric.

Nadaljuje se z listjem, ki je vsak dan za kakšen listek bolj rumenkasto in manj zeleno. Poletno zelenje po gozdovih počasi izrinjajo rdeča, rumena in rjava. Prejšnji teden se je na vso moč upiral jeseni, a je le popustil. Danes dopoldne me je v kratkih rokavih hladilo in današnji večer ni več za najbolj ekstra lahna oblačila.

Razmišljam o preurejanju klopi, stolov, omaric, katedra ... še malo, pa bo učilnica polna otrok. Načrtujem in razmišljam, kaj vse nas čaka septembra, jeseni ... poletje definitivno odhaja.

Prihaja eden od 4 letnih časov, ki so mi všeč. :) Res je, nimam najljubšega. Vsak ima nekaj odličnega, vsak svoje slabosti. Zame se kmalu začenja zumba, barve v naravi se bodo obarvale, tekaška sezona se nadaljuje, grozdje je zrelo. A niso to same fajn stvari?

Jutri me čaka pa izlet ... malo po Sloveniji, malo po Italiji. Se vrnem zvečer s fotkami. Danes pa predlagam eno pesmico za poslušanje. Pri današnjem teku po okolici Kočevja mi je držala ritem in me vlekla naprej, da sem zdržala celih 10 km po poletnem tekaškem predahu. I do, I do, I do do do do do do do doo. :)

Breskova pita

2011-08-23T23:19:00.000+02:00

Že kar nekaj časa se na mojem blogu pojavljajo samo potovalne objave, kuharskih pa sploh ni več. Kdo bo pa v tej peklenski vročini sploh kuhal? No, na blogu imam kljub temu recepte, ki jih hodim brat, ko kuham/pečem, pa menda nisem edina. :) Tako da je čas, da dodam nekaj novega v zbirko.

Pri nas imamo ogromno breskev. In ker je tu sadno obdobje za naš hladilnik (beri: zrele so hruške in ogromne količine grozdjaaaaaa), breskve počasi, a vztrajno gnijejo v klimatiziranem prostoru. Ker so res dobre in jih je res škoda, sem se pretekli vikend lotila iskanja recepta za nekaj sladkega z breskvami. Na Kulinariki sem našla recept, ki mi je bil všeč zaradi enostavne priprave. In tako sem se lotila dela ter postopek tudi pofotkala, da imam še en blogovski recept v zbirki (to so sami taki preverjeno dobri). :)

BRESKOVA PITA

Testo:
350 g moke
170 g masla
1 jajce
ščep soli
voda po potrebi

Maslo narežem na koščke, ga skupaj z ostalimi sestavinami stresem v skledo in počasi, a vztrajno vsak mini košček masla zgnetem v drobno pikico, obdano z moko (to pomeni, da morate biti vztrajni, da ni kepic). Nato testo zgnetemo v kepo, ga zavijemo v folijo in damo za pol ure v hladilnik.

Nadev:
400 g breskev
1 zavitek vanilijevega pudinga
1 vanilin sladkor
2 žlici breskovega soka

pa še 1 jajce za premaz

Idealno je, da najdete nekoga, ki vam je dolžen uslugo ali ima ravno čas ali je pripravljen pomagat. Jaz sem ga. :) No, ta oseba naj vam olupi 400 g breskev in odstrani kosti. :) To lahko počne recimo takrat, ko vi mesite testo.
Olupljene breskve narežete na manjše koščke in jih zmešate s prahom vanilijevega pudinga, sladkorjem in breskovim sokom (jaz sem dala kar ledeni čaj, lahko tudi stisnete eno breskev, lahko ta korak tudi izpustite, če so breskve sočne).
Opomba: Če imate radi sladke sladice, dodajte žlico ali dve sladkorja, drugače zna biti nadev rahlo kisel.

V tem času se je testo ohladilo in če se vam mudi v hribe (kot se je meni v nedeljo na Gorjance), je odlično, če vam nekdo razvalja malce več kot polovico testa v velikosti pekača. :)

Ker nisem imela okroglega pekača za pito, sem dala kar peki papir v pekač za torto, pa je bilo ravno tako OK. :) Položite testo na dno pekača. Na testo nanesite nadev in ga enakomerno razdelite po površini.

Preostali del testa (malce manj kot pol) razvaljajte in z njim pokrijte nadevano pito. Če imate dovolj časa, se lahko tudi igrate in pito pokrivate s trakci, krogci ... bodite ustvarjalni. :) Na koncu vrhnji del premažite s stepenim jajcem, da bo lepše barve, ko bo pečen.

Nato pito postavite v pečico, segreto na 180°C za pol ure. Tako piše v receptu, mami, ki je izključila pečico, pravi, da se je pita pekla skoraj celo uro (cca. 50 min), je pa res, da pečica ni bila ogreta na 180°C.

Kakorkoli že, dala sem jo v pečico in šla na Gorjance. Ko sem se vrnila, pa me je čakala pečena pita, ravno prav ohlajena in ravno prav velika za zbrano družbo.

Ugotovili smo, da je premalo sladek nadev, drugače pa je to izjemno dober in enostaven način porabljanja breskev. Ugotovili smo tudi, da bo naslednji eksperiment z gozdnimi sadeži namesto breskev ... v skrinji so gozdne jagode in borovnice, v gozdu pa robide. Bo treba v akcijo. :)

Pa dober tek, če boste pekli ali tekli! :)

P. S. Jaz se danes zvečer tekla ... okoli pol desetih je bilo okoli trideset stopinj. Ne priporočam, čeprav priznam, da sem res uživala v miganju po 1 mesecu tekaškega dopusta. :)

Oglejmo si Slovenijo 8

2011-08-20T23:55:00.044+02:00

Danes je bil en resnično super dan in čeprav je vozila H, je bilo vreme fenomenalno (po navadi je na teh najinih projektih dež, kadar vozi H). Čeprav sem po celem dnevu kar prijetno utrujena, je bil dan tako pozitivno naravnan, da bom imela dovolj energije za cel naslednji teden, ki ne bo več dopustniški.

Vse skupaj se je pravzaprav začelo včeraj, ko sem vprašala H, če bi šla z mano v hribe ali morda po Sloveniji. Njen pritrdilni odgovor je lahko pomenil samo eno - osmi del projekta. :) Okoli pol desetih dopoldne sva šli od doma in se po avtocesti odpeljali v Ljubljano. Po poti sva razmišljali o različnih poteh, ki jih še imava za predelat v sklopu najinega projekta. Nekako sva se odločili, da bo destinacija Celje, Velenje. Začneva v Litiji, pa potem Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Laško, Celje, Velenje in čez Kamnik nazaj v Lj. Že ob samem načrtu se nama je zdel krog precej velik, glede na to, da sva pol dneva že skoraj zamudili. Zato sva se že med vožnjo proti Litiji (oziroma med izgubljanjem nekje na podeželju pri Cityparku v LJ - nisem vedela, da to obstaja) odločili, da greva v drugo stran in se odpeljali proti Kamniku. Tam sva v sklopu najinega projekta že bili, zato sva pot nadaljevali brez ustavljanja. Najin prvi vmesn cilj je bil Gornji Grad.

Gornji Grad spada v Zgornjo Savinjsko dolino. Če se v njega pripeljete iz Kamnika, imate ob poti na voljo lep pogled na dolino, ko se spuščate po ovinkasti cesti v dolino. V Gornji Grad sva prispeli točno opoldne in si na hitro ogledali cerkev, dvorišče in en delček vasice. Opazili sva otroke, ki so očitno uživali na oratoriju (domnevam) in skriti v senčnih območjih pridno ustvarjali ali se pogovarjali.

Ker naju za kofetkanje ni pritegnil noben lokalček, sva se odpravili naprej proti Mozirju. Tam sva se najprej sprehodili skozi mestno jedro, se prijetno osvežili pri lepo urejenem vodnjaku s pitno vodo, zaokrožili po ulicah in pristali v Kavarni Polonca, kjer sva si privoščili ledeno kavo. Ne vem, ali je bilo prevroče, ali presladko ... tokrat mi prva letošnja ledena kava sploh ni bila v tak užitek kot po navadi. Bo treba preveriti, če je na domačem terenu kaj drugače. :)

Iz Mozirja naju je pot vodila v Šoštanj, kjer sva se kar hitro začeli pritoževati nad obupnim zrakom, ko sva prišli v bližino termoelektrarne ... vonj po ... kaj pa vem ... žveplu(?) je malce spominjal na Islandijo. Nič kaj prijetno. Odpeljali sva se skozi mesto, ki naju zaradi smradu sploh ni pritegnilo, sva pa sledili tabli za jezero in se sprehodili ob njegovi obali nasproti jezera. Vonja tam ni bilo in priznam, da je okolica lepo urejena. Na tabli piše, da je kopanje na lastno odgovornost, ampak ne vem, če bi šla jaz v tole jezero plavat ... me straši že zvok termoelektrarne na nasprotnem bregu in malce moti že prej omenjeni vonj.

Najina naslednja postojanka na poti je bilo Velenje. Ker sva šli na izlet povsem nepripravljeni (no, zemljevid sva imeli, znanja o znamenitostih mest pa ne ravno veliko), sva se odločili, da si ogledava tisto, za kar sva kdaj že slišali. V Velenju je to Muzej premogovništva. Malce po drugi popoldne sva parkirali pri muzeju in v notranjosti ugotovili, da je zadnji ogled ob 15h. Super! Plačali sva študentski :) vstopnici in si najprej ogledali razstavo na površju ... garderobo, kopalnico, stare prostore, kiparsko razstavo, pripomočke ...

Sledilo je skoraj polurno čakanje v čakalnici pred vstopom v jašek. Ne vem, zakaj smo morali biti 20 min prej tam, ko bi midve z veseljem še brskali po muzeju. Kakorkoli, najprej so šli noter otroci, ki so bili na praznovanju rojstnega dne, potem angleška skupina in na koncu še naša, slovenska skupina, ki je štela 7 članov. Že pri nakupu karte smo dobili markice, ki smo jih morali pustiti pri vhodu v jašek na oglasni deski, da se jih nato ob prihodu nazaj pobere in preveri, če smo se vsi vrnili (tako kot so to počeli rudarji ... oz. še počnejo?). Aja, pred tem sva si s H izdelali še vsaka svoj kovanec za srečo. :)

No, končno je prišel gospod vodič (nisem dobro prebrala imena s kartice) in naznanil, da lahko gremo naprej. Vsak je izbral zeleno jakno in čelado (barva po izbiri, moja je bila rumena, H je imela zeleno), nato pa smo žal morali vse svoje naprave zakleniti v omarice. Nič fotkanja. Tudi prav. Pred odhodom smo dobili še knapovsko malico - sok in nekaj zavitega v papir. V en žep na jakni daš sok, v drugega malico, pa gremo. :) Pustili smo markico na tabli in se natlačili v malo dvigalo, ki nas je peljalo 157 m pod zemljo s hitrostjo cca. 14 km/h. Kar hitro smo prišli na cilj, kjer je bilo prijetno hladno (beri 19°C namesto 32°C na površju), poleg tega pa je še pihljalo. Super. :)

Vodič nam je povedal, da ogled pod zemljo traja približno uro in pol, nato pa smo se peš spustili do globine 180 m pod zemljo. Aha, še pred tem me je vprašal za ime in ko je izvedel, da sem Barbara, sem izvedela, da vsaka Barbara v premogovniku dobi darilce, ker je Sv. Barbara zavetnica rudarjev. Posledično si je moje ime zapomnil in ves čas so vprašanja in pripombe pripadale Barbari in kasneje tudi Evi. :)

Muzej premogovništva moram izredno pohvaliti. Če tam še niste bili, ga nujno dodajte na seznam izletov, ker se res splača. Že samo po sebi je delo rudarjev fascinantno, muzej pa je izjemno dobro organiziran. Hoja po rovih, multimedijske projekcije, različni pripomočki, simulacija podzemnega potresa, šaljive pripombe vodiča, izjemno, izjemno urejen muzej. Na polovici poti je 160 m pod zemljo jedilnica, kjer smo pojedli knapovsko malico (žemlja in kuhana klobasa), si na zemljevidu ogledali, kje se nahajamo, izvedeli nekaj o nesrečah, žrtvah, delu v rudniku. Po nadaljevanju poti smo si ogledali novejše rove, sodobnejšo opremo, minirali steno v rudniku, se vozili s tekočim trakom in se na koncu peljali še z vlakcem, kot se vozijo rudarji. S H sva se večji del poti resnično zabavali (predvsem zaradi vodiča) in skrbno spremljali vse podatke ter se marsikaj novega naučili. Res, če še niste bili v muzeju, je tole ena stvar za nujni ogled. :)

Ko smo se vrnili nazaj na površje, je bila ura že kar pozna. S H sva se nujno morali fotkati v opremi in kljub temu, da so delavci zaključevali delo v muzeju, so nama dovolili, da narediva še par fotk, en mladenič naju je celo skupaj fotkal. :)

Uuu, moram povedati še nekaj o čeladah ... ko smo izbirali barve čelad, je vodič skrivnostno povedal, da vsaka nekaj pomeni, njihov pomen pa izvemo v rovih. Jaz (rumena) sem bila reševalka, H (zelena) je bila zadolžena za transport, bela so rudarji, rdeča ... ammm ... modra ... ammm ... se ne spomnim, katera, ampak ena je za zračenje, druga pa kaj že? Skratka, ne spomnim se točno. Glavno, da sem bila jaz reševalka. :)

Uf, o tem rudniku bi se lahko razpisala še čez par objav ... o stalnih in začasnih rovih, kako nastanejo umetna jezera na površjih, da je Šoštanjsko najgloblje jezero, da je v Velenju 150 m globok pas premoga (največji na našem planetu), da ga kopljejo izključno za TE Šoštanj, da bo predvidoma obratoval do leta 2054, da je v njem umrlo 127 (če se ne motim) rudarjev, da je bila zadnja nesreča leta 2003, da so knapi močno preklinjali, da so konji ves čas živeli pod zemljo, da se lahko tam spodaj poročite ali praznujete rojstni dan ... res je zanimivo, prav zares.

Končno sva zapustili rudnik in ura je bila že skoraj 6 popoldne. Najini načrti za ogled še nekaj mest so se oddaljili, ampak midve sva bili polni energije, navdušeni in nič razočarani nad spremembo načrtov. Zapeljali sva se še na Velenjski grad, potem pa nisva vedeli, kaj bi si v Velenju še pogledali (ups), zato sva pot nadaljevali proti Celju.

V Polzeli sva v daljavi videli tovarno Polzela in ugotovili, da bi se lahko izredno prikupno imenovala štumfkarna. :) Poleg tega bi šli z vesljem tja pogledat, kako se izdeluje nogavice (če je to sploh možno) ter obiskat industrijsko prodajalno (če sploh obstaja). Ampak tudi če kaj od tega obstaja, je verjetno zaprto, zato sva šli naprej.

Ustavili sva se v Šempetru ter si tik pred zaprtjem (oziroma je bilo že zaprto, pa naju je izredno prijazna gospa na hitro spustila na samostojen ogled) ogledali Rimsko nekropolo. Njeno fotko se zagotovo še vedno najde v vseh zgodovinskih učbenikih, ki govorijo o Starih Rimljanih. V našem je bila zagotovo. :) Po ogledu nekropol pa naju je gospa prijazno usmerila še na ogled ostankov nekdanje rimske ceste, kjer sva na ostankih nekropol počivali in dresirali Nikona. :)

Mimo nasadov hmelja sva se odpeljali v Celje. Razmišljali sva o hmeljarskih fotkah, pa jih nisva uresničili. Morda kdaj drugič.

V Celju pa sva se najprej sprehodili, šli v špageterijo Koper na ~~kosilo~~ večerjico ter razmišljali, če bi šli še na Celjski grad. Nisva točno vedeli, kje se zavije za grad, table nisva našli, ura je bila osem in ojoj, sonce je že zašlo, mračilo se je (že ob osmih!?!). Odločili sva se, da bo dovolj za danes in da Celje ostane za ogled še za kdaj drugič, ko bova spet v tej smeri in ko ne bo temno.

"Prekršili" sva najino načelo, da so stranske poti zapeljivejše od glavnih in se po avtocesti odpeljali do Ljubljane in nato domov. Sva bili preutrujeni za vijuganje mimo Zidanega mostu, poleg tega pa je bilo že temno in tako ali tako ne bi imeli dosti od ogleda okolice.

Dan je bil izredno energijski, še posebej v muzeju premogovništva. Naslednji del projekta obvezno začneva bolj zgodaj zjutraj, da nama zvečer spet ne zmanjka svetlobe. Ah, kako dober projekt sva si letos izbrali ... naša Slovenija je res vredna ogleda ... hitrega, površinskega, podzemnega. Superlepa je!

Benetke

2011-08-19T16:28:00.000+02:00

Preden začnem s krajšo (vsaj upam, da bo krajša) reportažo iz Benetk, moram povedat, da je bil pravi šok iz hladne Islandije priti v vročo Italijo. Temperaturna razlika je bila cca. 15°C in po eni strani je vročina prijala, po drugi pa spet ne. Padla je odločitev, da naslednjič ne rinemo nekam proti severu, ampak raje proti jugu. Zaenkrat sta se Irska in Islandija izkazali za hladni vetrovni deželi. Če temu dodamo še Portugalsko v februarju, bo res nujno, da gremo končno na eno poletno potovanje nekam, kjer ne bomo potrebovali rokavic, kape in vetrovke, ampak zgolj brisačo, kopalke in natikače. :)

Zdaj pa Benetke ... le kdo širom sveta ne pozna Benetk? Ko sem bila na Irskem, moja gostiteljska družina in vse Au-pair, ki sem jih spoznala, niso mogli verjeti, da živim 3 ure vožnje stran od Benetk in da sem bila tam samo enkrat na šolskem izletu v gimnaziji (to je že juhuhu, 10 let nazaj). Kaj pa vem, očitno smo res malce čudni, da nas Italija ne pritegne toliko kot vse ostale. In povem vam, da Benetke pritegnejo na dan več ljudi, kot smo jih v celem tednu srečali na Islandiji. Verjetno skoraj dvakrat toliko. :)

Naše letalo (iz ~~Reykjavika~~ Stuttgarta) je okoli 15h pristalo v Benetkah. Med čakanjem prtljage smo kupili karte za avtobus do Piazzale Roma, počakali naše kovčke in odšli ven na vročino. Počakali smo 15 minut, se pritoževali nad grdim ravnanjem AirBerlina z našimi kovčki (3 od 7 so poškodovali) in po 20 minutah vožnje prišli v Benetke.

Naš hostel je bil super fajn, če bo kdo potreboval hostel v Benetkah, priporočam Dimora Serenissima. Njihova baza je v bližini avtobusne postaje, sobe pa imajo po celih Benetkah. Naši sta bili k sreči kar blizu avtobusne postaje, čeprav je bil posledično "glavni" del Benetk precej daleč stran, ampak nam je ustrezalo, da vse prtjage ni bilo treba nositi skozi miljon mostičkov. :)

Po nastanitvi v hostlu smo se kar hitro odpravili na beneške ulice in vijugali sem in tja, pa čez mostiček, dva, tri, petsto ... tipično beneško ... levo in desno, po ulicah sem in tja, kukanje v premnoge izložbe, občudovanje beneških mask, muranskega stekla in vse druge "kičarije", ki pač pritegne poglede z vseh strani. :)

Sprehodili smo se do Rialta in potem še naprej na Markov trg.

Nismo šli na nobeno razgledno točko, niti v katedralo, ampak raje na obalo in nato ob obali nazaj v notranjost, na prikupne beneške trge, pa spet čez mostičke, s katerih so se odkrivali zanimivi razgledi in pogledi na gondole ter vaporete pod nami.

Zvečer smo se vrnili nazaj v hostel in se po krajšem počitku odločili, da gremo Benetke pogledat še ponoči, ker so baje bolj umirjene, manj nagužvane, bolj prijetne. S H sva šli malce po svoje, se sprehodili po drugih ulicah kot prej in prišli do istega sladoledarja kot na popoldanskem sprehodu. Odpravili sva se do Rialta, kjer sva se pridružili turistom, ki so sedeli na stopnicah in se sladkali s sladoledom. Opazovali sva množice, ki so hodile in se vozile v vse smeri.

Na poti nazaj sva malce zašli in tavali po nekih čudnih temančnih ulicah. Vedeli sva, da sva na pravi poti, ker sva sledili tablam, ampak ker ni bilo ljudi niti luči, so bile Benetke kar malce strašljive na trenutke. Na koncu sva vendarle prišli do Grand Canale in ob njem hodili proti hostlu. Ko sva prišli v bližino hostla, sva na mostičku srečali naše fante, se pridružili še njim in skupaj smo malce posedeli in ugotovili, da bi šli mogoče naslednje jutro z gondolo na izlet.

Naslednje jutro smo po zajtrku spakirali in oddali prtljago v sprejemnico hostla, kjer so nam jo prijazno shranili do odhoda. Z gondolo nismo šli na izlet, ker je predraga (100 € za eno vožnjo). Razdelili smo se v 2 skupini in s H sva v miru brskali po trgovinicah ter kukali po izložbah, šli skozi tržnico ...

Prijeten sprehod in uživanje v Benetkah. Pa spet sva šli k najinemu sladoledarju na sladoled in na stopničke sedet v Rio Tera. Uf, cela gora fotk je nastala na tistih stopnicah. :)

Aja, pa s H sva si kupili vsaka eno masko ... tako, neposlikano. Da bova z akrilnimi barvami enkrat v prihodnosti ustvarjali ... enkrat, ko bo čas. :)

Okoli 15h nas je prišel iskat kombi iz Slovenije, posedli smo se na standardne pozicije in se odpeljali proti domu. Vmes smo se ustavili še v eni restavraciji, kjer smo bili že čist izčrpani od celega tedna + ene neprespane noči + hoje po Benetkah + vročine + vožnje proti domu in smo v tišini na hitro pojedli kosilo, da so se še natakarji čudili, kaj je z nami. :) Mi smo pa komaj čakali, da se nehamo voziti in smo upali, da nekaj časa ne bomo videli suhe salame in ajdovega kruha z orehi. :)

Te Benetke so bile en tak podaljšek Islandije, ki je bila relativno kratka, a vseeno ravno prav dolga, da smo glavne stvari pregledali. Benetke sem si pa pred letošnjim dopustom ogledala samo jaz in seveda je bilo nujno ostati tam še en dan, da si je lahko še ostalih 6 sopotnikov ogledalo to "najbolj romantično evropsko mestece".

Islandija - 6. dan

2011-08-17T10:38:00.001+02:00

Včeraj zvečer je uradno premiero doživel malce več kot 10-minutni filmček s posnetki z Islandije. Glede na to, koliko težav mi je povzročal Movie Maker, sem kar vesela, da je izpadel tako, kot je. In gledalcem je bil zagotovo všeč, ker so se kar lepo nasmejali. :) Zdaj pa še zaključni finale z besedami in slikami.

6. dan (7. 8. 2011)
Hmm ... zadnji dan našega popotovanja po Islandiji. Moj načrt je bil pripravljen za polovico dneva, preostalo pa je sledilo čisto prosto po izbiri glede na vreme, počutje, želje potnikov. Opcij je bilo več, ampak začnimo kar tam, kjer se je prejšnji dan zaključil. V kraju Skogar (smrdljiva voda, lep slap, se spomnite?).

Zjutraj je bil pogled na Skogarfoss lepši kor prejšnji večer in megla je pokrivala le vrhove hribov, nekako pa je vse skupaj dajalo občutek, da bo zdaj pa vendarle na vrsti lep dan. Fotkala sem slap, šla tik pod njegovo vznožje, dobro poškropila objektiv in si s kapljicami s slapu osvežila jutranji obraz.

Prejšnji večer smo ugotovili, da tudi v tem hostlu ni posteljnine. No, bolje rečeno, ni prevlek za odeje in vzglavnike. Z odejami nismo imeli težav, M pa je rekel, da on že ne bo z glavo ležal na slini drugih, zato smo v smehu vsi svoje vzglavnike oblekli v kratke majice. Ko bi jih vi videli, kako dobro so izgledali. :)

Potem je sledil zajtrk. Ne boste verjeli, tokrat brez ajdovega kruha. Zadnje grižljaje smo namreč pri večerji enakomerno porazdelili, da je vsak dobil en mali košček za slovo. Dolgo nas je spremljal tale ajdov kruh z orehi. Če kdo vpraša, kaj je tipična islandska hrana ... zame ajdov kruh z orehi in domača salama. Tega je bilo največ. :) No, drugače pa resno ... tipična hrana na Islandiji ... ah, ne, bom take "zanimive" podatke prihranila za še eno dodatno objavo o Islandiji, da ne bom te preveč razvlekla na dolgo in široko (saj vem, že tako ali tako jo bom).

Po zajtrku smo spet spakirali naše imetje v kovčke in se posedli v avto. To je bil kar zahteven postopek, posebej, ker avto ni imel ravno veliko prostora v prtljažniku, mi pa smo imeli vsak svoj mali kovček in smo bili lepo vloženi kot sardelce. Skogar leži na južne delu otoka, a je že precej poti zahodu, precej proti Reykjaviku. Ko sem načrtovala našo pot po Islandiji, sem za zadnji dan prihranila tisto, kar gre večina pogledat že prvi dan. Najbolj obiskane znamenitosti v bližini Reykjavika. Sem pač mnenja, da je bolje, da te prvi dan navdušijo že manjše brzice in potem na koncu prideš do najmogočnejšega pretoka vode kot obratno. V nasprotnem primeru brzic sploh opaziš ne, pa če so še tako prikupne. Zato nam je za konec ostal takoimenovani Golden Circle. Za nas se je začel s slapom Gullfoss.

Gullfoss je eden najbolj obiskanih slapov na Islandiji. Po mojem mnenju ga Godafoss v lepoti prekaša, ampak priznam, da je tudi Gullfoss veličasten. Reka, ki se prelije v skozi pečine in na tem odseku dobi ime Gullfoss, je Hvita. Povprečen poletni pretok je 140 m³/s, slap pa je v dveh nivojih, oba skupaj merita 32 m v globino in vsak 20 m v širino. Okolica je za sprehajalce izredno lepo urejena, razgledne točke pa so malce više nad slapom ali tik ob njem. Vreme je bilo pa že na poti proti Gullfossu fenomenalno, ko smo enkrat zapustili jug Islandije. Sonceeee!

Pri Gullfossu smo se seveda podali na vse možne razgledne točke, pa prebrskali smo tudi trgovino s spominki, se malce posončkali in šli naslednji turitstični atrakciji naproti. K težko pričakovanemu gejzirju. Na Islandiji je namreč gejzir Geysir, po katerem je ta oblika brizganja vroče vode iz tal sploh dobila ime. Zaradi potresa in tektonskih premikov žal Geysir ni več aktiven in je le luža vroče vode. Ima pa izredno aktivnega soseda, ki se imenuje Strokkur. Ta gejzir pa redno brizga vodo 5-8-krat v 1 uri. To pomeni na 5 do 10 minut. In je eden najbolj rednih gejzirjev na svetu, če se ne motim. Vsaj po tablah, ki sem jih brala v okolici sodeč. Vodo izbruhne 15-20 m visoko. In to je pa res zanimivo za pogledat.

Prideš na parkirišče in slišiš šumenje ter vidiš meglico kapljic. To smo opazili že iz daljave, ko smo se peljali v nasprotno smer proti Gullfossu. Ko prideš zraven, zagledaš gnečo ljudi in mali bazenček, podoben mnogim drugim, že videnim na Islandiji. Voda v njem vre, a njegova posebnost je 23 m globina. In potem se začne zanimivi del ... najprej se pojavijo nekakšni valovi in v sredini bazenčka voda pljuska tako čudno kot bi prenašali skledo z vodo in jo nagibali malce levo in malce desno, le da tla seveda mirujejo. Medtem vsi ljudje v okolici držijo (držimo) pripravljene fotoaparate in kamere, koncentracija pa je na višku. Ko malce močneje voda zaniha, ljudje začnejo vsak v svojem jeziku govoriti nekaj podobnega kot ... zdaj pa bo. :)

Potem se kar naenkrat voda napne v prelepo moder hribček, ki v naslednjem hipu poči, iz njega pa z vso silo v zrak brizgne voda. Woohoo, koliko kapljic, koliko vode, koliko navdušenja ljudi in koliko fotk.

Po kakšni minuti izgine še zadnja para iz zraka in že je tu samo valujoča voda v bazenčku. Zgodba gre seveda naprej kot začaran krog. Ljudje spet čakajo, voda niha ... včasih jo počakaš 3 minute, včasih v pol minute doživiš 4 izbruhe (če ima dober dan ... tokrat ga je imel). Potem se pa premakneš malce naprej in nato želi en osebek pozirati pred gejzirjem. Pa stojimo in čakamo. Noče izbruhniti. Čakajočemu se je pridružil še en sopotnik in tako naprej ... skratka 4 člani naše ekipe so skupaj z mano skoraj 10 minut izvajali razne poze v čakanju na brizganje vode in ko smo se samo za hip (ampak res za hip) obrnili stran, je Strokkur poskočil v zrak. Saj je bilo za pričakovati ... baraba. Prej 4-krat zapored, potem pa takole ... no, za naslednji izbruh nismo čakali, ampak smo se odpravili proti avtomobilu. Seveda je zdaj kar na hitro izbruhnil še nekajkrat. Baraba. :)

V okolici teh dveh gejzirjev je še nekaj manjših vrelcev vode, nekaj lepih, a smrdljivih bazenčkov, nekaj vrelega blata. Za nas, ki smo že prevozili cel Ring Road torej nič ekstravagantnega razen gejzirjev. Zato smo šli še v trgovino s spominki (Nujno sem rabila magnetek za v zbirko in ga tudi dobila!), kjer sem se hudo nasmejala. Prodajajo namreč izredno zanimive spominke. Najbolj smešen se mi je zdel v konzervo zaprt islandski zrak. Piše, da ga je potrebno odpreti drugje, da je pravi učinek. Dobra fora. :)

Nas pa je pot že vodila proti Reykjaviku in vmes smo iskali piknik prostor za kosilo. Na preostalem delu Islandije je piknik prostorov več kot dreves na Islandiji. Na tem delu pa kot nalašč ni bilo nobenega. Dokler nismo zagledali enega in to točno tam, kamor smo bili namenjeni (čeprav takrat tega sploh nisem vedela, ker nisem prebrala zapisa poti, ki sem ga doma okvirno sestavila). Prišli smo namreč do vulkanskega kraterja, v katerem je jezero Kerid. Baje je voda primerna z kopanje ... to me je mučilo že cel dan. Topli naravni bazenček. Nismo našli boljšega približka, zato sva se z M pred malico pognala po potki proti jezeru. Vzela sem brisačo in odločena sva bila, da v jezeru namočiva noge. Zdaj sva verjetno na fotkah vseh turistov, ki so prišli pogledat jezero, midva pa sva dejansko namakala noge v vulkanskem kraterju. Haha. :)

Ko sva se vrnila nazaj v hrib, sva se pridružila ostalim, ki so sendvičkali, nato pa smo se nabasali v avto in se odpeljali naprej. Naš cilj je bil Hveragerdi, kjer sem prebrala, da se nahaja naravno toplo jezerce. Kasneje sem ugotovila, da je to v bistvo ob planinski poti, kamor se mi nismo nameravali podati, po nekaterih drugih podatkih, pa je kot to toplo jezerce mišljeno kar jezerce Kerid. Skratka, nismo ga našli, smo se pa ustavili v mestu Hveragerdi, ki je znano po rastlinjakih, saj v tem mestu (edinem, kjer imajo več rastlinjakov) gojijo rože za cel otok in poleg tega tudi nekaj zelenjave.

S H sva v parku našli idealen prostor za sončkanje, vam povem.

Ostali so šli pa na sprehod in razglabljali o nadaljevanju naše poti. Imeli smo dve možnosti. No, tri. Prva je bila po mojem prvotnem načrtu - slavno kopališče Blue Lagoon, druga navadno mestno kopališče v Reykjaviku in tretja možnost kopališče v Hveragerdiju. Zakaj kopališča? Ker nismo brezveze vzeli s seboj kopalk. :) Kar se tiče Blue Lagoon nas je vse malce skrbela barva vode na fotkah. Po naših 5-dnevnih islandskih izkušnjah pa taka voda nima najbolj prijetnega vonja. Skrbelo nas je, da bo voda smrdela in kar naenkrat smo bili vsi proti "najbolj znanim mineralnim vulkanskim toplicam". Morda gremo pa naslednjič tja. Tokrat smo šli v Reykjavik v mestno kopališče Laugardalslaug. Hja, to pa je ena štorija ...

Glede na to, da na Islandiji na našem potovanju skoraj nismo opazili nobenih ljudi (razen v bližini Reykjavika), z izjemo turistov, nekih posebnih kulturnih razlik nismo opazili. Smo jih pa hitro opazili na mestnem kopališču, kjer smo bili verjetno kot vesoljci z drugega planeta. :) Prišli smo na kopališče, bili prijetno presenečeni, da stane dnevna karta za kopanje 450 ISK (to je cca. 2,8 €), plačali vstopnino in šli proti omaricam. Vsak si je izbral svojo, vanjo smo dali stvari, omarico zaklenili, se šli v kabine preoblečt v kopalke ... no, tam se je začel prvi šok. Garderobe so ločene po spolu (ne, to ni ta šok) in ko smo stopile v garderobo, smo najprej zagledale eno povsem golo žensko ... tudi prav. Stopile smo par korakov proti garderobi in verjetno smo bile izredno čudne, ko smo bile v celi garderobi edine oblečene osebe. Kar malce hecen občutek, glede na to, da je v prostoru mrgolelo žensk od 0 do 99 let. :) Pa kaj naj zdaj ... oblekle smo se v kopalke, stvari nesle v omarice (aja in to na hodnik ... pač prve omarice, ki smo jih srečali ... kasneje smo ugotovili, da so tiste za čevlje in morebitne plašče) in šle proti tušem. Tudi tam je bilo polno golih žensk. Hmm ... da nismo na kakšnem nudističnem kopališču. Kot jim paše ... me smo se stuširale, pisalo je, da je obvezna uporaba šampona ... smo upoštevale. V tem je k nam stopila redarka (oziroma karkoli je že njen naziv, jaz bi ji rekla tiranka) in nam razlagala, da moramo slečt kopalke in se stuširat. Prosim? Ja, oni tako skrbijo za čistočo. Amm ... OK, sej se lahko tud v kopalkah dobro umiješ. Ne in ne in ne. Slečt si je bilo treba kopalke. Pri tem nas je budno nadzirala, ker je bila očitno mnenje, da smo res iz drugega planeta in da imamo v kopalkah skrite nepojmljive viruse, ki bodo zastrupili vse bazene. Malce nam je bilo nerodno, ampak ni bilo izbire. Izbrale smo si tuše, ki so imeli vsaj majhno predelno steno, na hitro slekle kopalke in se stuširale. Gospa tiranka nas je skrbno nadzirala, da ne bomo goljufale.

Na tem kopališču sem ugotovila, da smo Slovenci izjemno sramežljiv narod oziroma, da so Islandci izjemno odprti, ker lahko gospe zgoraj in spodaj brez hodijo po garderobi, medtem mirno klepetajo in se jim nič kaj ne mudi zavijati v brisače, ne glede na starost, težo ali količino celulita. :) Ko smo končno opravile čistilno akcijo in se odpravile k bazenom (v kopalkah seveda), smo tam zagledale fante in vsi smo se tako režali, da so vsi vedeli, da smo res z drugega planeta. V vzporedni moški garderobi so tudi fantje opazili, da je razlika med slovenskim in islandskim kopališkim redom in da očitno to bega samo nas. :)

Hja, morda se tule sliši povsem logično, da tako dobro poskrbijo za higieno, sploh ker voda ni klorirana, ampak priznam, da mi je bilo kar malce nelagodno v garderobi, kjer smo bile samo me tri oblečene v kopalke. Razmišljala sem, kako je to hecno ... če bi pri nas na mestnem kopališču (no, saj ne, da ga v Novem mestu imamo ... OK, pač v bližnjem kopališču) vse ženske srečevala gole ... tiste, ki jih poznaš iz službe, banke, trgovine, ulice ... ma ne vem ... mogoče sem pa samo jaz preveč zadržana, ampak meni je bilo to na Islandiji res noro hecno. Še posebej, ker so vse dame postopek ponovile tudi pri izhodu iz garderobe, ker z mokrimi kopalkami sploh ne smeš do omaric. Tako se vse slečejo, dajo kopalke v sušilnik, se obrišejo, ~~oblečejo v suhe kopalke~~, gole odpravijo k omaricam in se ob prijetnem klepetanju počasi oblačijo. Sem omenila, da smo imeli mi oblačila v omaricah za čevlje? Hahaha ... cela procedura je bila potrebna, da smo se vse tri spravile ven iz garderobe in povem vam, da smo bile edine tri ovite v brisače, ko smo dajale kopalke sušit (čeprav se mi zdi, da sem še dve mlajši videla v brisačah ... morda turistki) in da res ni bilo nobene vrste pred kabinami, pa čeprav imajo samo 4 kabine, žensk pa je bilo mnogo. :)

Po zabavni proceduri vstopa in izstopa iz bazenskega kompleksa in po vmesnem plavanju ... aja, vmesno plavanje sem izpustila ... na kopališču imajo več bazenov. Mi smo se večinoma zadrževali kar v olimpijskem, drugače imajo pa tudi tobogane in vodne igrače za otroke. Voda v glavnih bazenih ima 28°C. Okoli bazenov so ležalniki, na katerih so se (domnevam) domačini predajali sončnim žarkom pri za nas kar hladnih 17°C. Ne vem, če so pri nas tako polni ležalniki pri 17°C, pa čeprav sonček sije ...

Poleg glavnih bazenov imajo seveda tudi bazenčke s toplo vodo. No, z vročo vodo. Po vrsti so bili postavljeni bazenčki z 38, 40, 42 in 44°C. Sem samo poskusila stopiti v bazenček s 44°C in nisem zdržala. Prevroče! M in H sta šli sedet noter ... kapo dol, da sta zmogli. Saj sta bili hitro ven, pa vseeno. Jaz sem šla na 40°C in komaj komaj zdržala, da sem se usedla. Saj potem je bilo kar v redu, ko se je telo navadilo, ampak najprej je bil pa kar šok iz 28 na 17 (zrak), potem pa na 40°C. :S

Okoli 19h smo zapustili kopališče in se odpravili k našemu avtomobilu. Poiskali smo še zadnji piknik prostor (v Reykjaviku ni takih z razgledi na slapove, ampak smo se ustavili kar na črpalki), pojedli in popili zadnje, kar smo imeli od hrane ter odpeljali avto nazaj v agencijo Sad Cars. Tam so pregledali avto, zapisali prevožene kilometre (skoraj 2000) in ugotovili, da je z avtomobilom vse OK (razen razbitega vetrobranskega stekla (pikica od kamenčka) in sprednje luči - to je bilo pa že prej). :) S kombijem so nas odpeljali na letališče, oddali smo prtljago in šli proti vratom. Ujeli smo še sončni zahod, pojedli nekaj bonbonov in počakali do polnoči, ko so nas začeli vkrcavati na letalo.

Datumsko naslednji dan smo poleteli proti Stuttgartu in si skrajšali dan za 2 uri (časovna razlika) ter ob 6.15 po lokalnem času prispeli v Nemčijo. Tam smo zavzeli pozicije na stolih in za kaki 2 uri zaspali, potem pa smo naslednje 4 preživeli ob Sudokuju, zajtrku, počivanju, klepetanju in gledanju fotk. Ni bilo tako grozno preživeti 6 ur na letališču, ker smo skoraj polovico prespali. :) Sledilo je vkrcanje na letalo in let do Benetk.

Naš dopust na Islandiji je bil relativno kratek, a morda ravno prav dolg glede na napornost z vožnjo, sedenjem in kakšen dan še vremenom. Zaradi te kratkosti smo se odločili, da enkrat še prespimo v Benetkah, saj nihče od mojih 6 sopotnikov tam še ni bil. Tako smo se vkrcali na avtobus in odpeljali z letališča proti beneškemu otočku. Več o tem pa v kakšni drugi objavi.

Če samo na kratko povzamem dopust na Islandiji: zakon, prečudovito, fascinantno in izjemno zanimivo. Skratka, super!

Islandija - 5. dan

2011-08-15T23:17:00.004+02:00

Podaljšan vikend ... 3 dnevi v Crikvenici, 3 dekleta, 3-krat zabavno, 3-krat lušno. Kliče po še! Iz vročega sonca, razgrete plaže in izvrstnega morskega vikenda pa se zdajle zvečer, ko še vonjam slano vodo na mojih laseh, z besedami in slikami podajam na Islandijo. Oblečena v vetrovko ali dve, s kapo na glavi in za kratek čas tudi rokavicami na rokah. Greste z mano med ledene gore? Vabljeni!

5. dan (6. 8. 2011)
Prejšnji večer se je zaključil s sprehodom po Hofnu in tukaj se tudi začne naš 5. dan dopusta. H, M in jaz smo pred zajtrkom "pobegnili" na razgled. To je bilo nujno, saj se je skozi okno kletne sobe videla pikica ledenika, ki je bil ... jupi, juhu, bravo ... obsijan s soncem. Vremenska napoved na internetu ni lagala. :) Itak je bilo nujno oblečt vetrovko (zunaj je namreč prejšnji dan med dežjem padal sneg, če sem to pozabila omeniti in jasno jutro po navadi ne pomeni vročine) in šibat do sprehajališča. Veste kaj? Za tak razgled z vesljem zamudim tudi zajtrk. Dvakrat! Še posebej, če vključuje suho salamo. OK, Philadelphia je ustvarila vsaj malce raznolikosti v hrani. :) Aja, pustimo hrano, oglejte si raje jutranji Hofn.

Sem pač navdušena nad snegom, če tega slučajno še ne veste. In če nekomu, ki obožuje sneg, sredi poletja pokažete ledenik, nanj pošljete še nekaj sončnih žarkov in spredaj na zeleno travco postavite še razgledno klopco ... no, tako mu definitivno polepšate začetek dneva.

Med zajtrkom smo vsi trije važno razglašali, kako je oh in sploh lepo, kako bo danes zagotovo sonček, H bo vse pozvala (spet), da pozitivne misli usmerimo v sonce in ga prikličemo, kaj vse nas še čaka in očitno smo bili tako prepričljivi, da smo se po odhodu iz hostla morali nujno zapeljati čez Hofn, parkirati na vznožju manjšega hribčka in vsi skupaj šli pogledat to čudo od največjega ledenika v Evropi, katerega nekaj stranskih rokavov (hm, se jim res tako reče?) smo opazili v daljavi.

Na tem razgledišču se nismo preveč obotavljali, saj je bilo znano, da se ta dan izjemno približamo ledeniku, cel dan vozimo pod njim in juhu, komaj čakamo naslednji cilj ... ledeniško laguno Jokulsarlon. Fotke s tega kraja so me na internetu in v knjigah očarale. Govorim o ledenih gorah, ki se odlomijo z ledenika in plujejo naprej iz lagune v morje, pred tem pa se za nekaj časa zataknejo v laguni, kamor vas Klaki, Jaki, Dreki ali Jokull popeljejo na vodni ogled teh vodnih čudes.

Če sem rekla, da fotke na internetu in v knjigah očarajo, ne vem, kaj naj rečem za realen pogled na laguno. Morda, da začara ... odpelje v nek drug svet ... modrina, ki se meša s črnino, zanimive oblike in ves čas spreminjajoča podoba lagune. Da ne govorim o lesketu milijona kapljic, ko so laguno osvetlili sončni žarki. In kako prijetno toplo je bilo na ladjici, ko je posijalo sonce ...

Skratka, vkrcali smo se na čudno prevozno sredstvo, ki večinoma izgleda kot ladja, moteča so edino kolesa, zaradu česar vozilo spominja na avtobus. Vkrcaš se na pomolu, ki je na kopnem (voda je na drugi strani hriba), dobiš rešilni jopič, vsedeš se na klopco in se voziš po makedamski cesti. Haha, smešno. Potem kar naenkrat kolesnice te ceste zavijejo v vodo in glej ga, zlomka, naš Klaki se zapelje v vodo in se iz avtobusa spremeni v ladjo. Super. :)

Ko smo vijugali med ledenimi gorami, nisem vedela ali naj jih fotkam, snemam ali samo gledam, zato sem delala vsakega po malem. Poleg tega sem poslušala tudi vodičko, ki nam je sredi lagune ponudila malico - 1000 let star led in povedala precej zanimivih stvari o ledenikih in ledu. Ledenik, ki je oblikoval to laguno je najhitreje taleči se ledenik v tem času. V 40 letih se je ustvarila 6 km dolga laguna, ki jo je prej pokrival trden led. Ledene gore, ki so na vidiku, so iz izjemno starega ledu. Njihova barva je v resnici prozorna, čeprav jih mi vidimo modro. Voda namreč absorbira vse barve iz barvnega spektra razen modre, ki jo odbija, zato se nam led zdi moder. Črne lise na ledenih gorah so kamnine in vulkanski pepel, ki so se v tisoč letih ujeli med ledene plasti.

Aha, povedala je tudi, da voda oblikuje led in sicer, da ga močno stisne, da v njem ni zračnih mehurčkov. Ti se pojavijo, ko pridejo kosi ledu na zrak. Povedala je tudi (no, to sem pa res že prej vedela), da vidimo je 10% ledene gore, saj se 90% skriva pod površjem. In omenila je, da se laguna vsak trenutek spreminja in je vedno drugačna (to smo kmalu opazili tudi sami).

Ko nas je Klaki zapeljal nazaj do pomola na kopnem, samo se povzpeli še na hribček za dodatni razgled, potem pa smo v upanju, da ob izlivu reke iz lagune v morje opazimo kakšnega tjulnja, odšli v smeri proti valovitemu morju. Tjulnja smo na daleč videli le enega, smo pa opazovali, kako ledene gore potujejo na morje in kako jih valovi butajo nazaj na obalo. Potem smo se malo igrali s kosi ledu in se čudili, kako lahko ledene gore tako množično plujejo iz lagune. V nekem trenutku so zamašile ves izhod do morja. Pa je bil par minutk nazaj še povsem prazen. :)

Ja, vem, sem se kar precej razpisala o ledu in vodi. Ampak to samo zato, ker ne morem na kratko povedat, kako me je to navdušilo. En sam "uau, kako je zanimivo" vam sploh ne bi razkril pravega vpogleda v laguno. Pa bi bilo škoda, ker je res čudovita.

OK, gremo naprej od teh prekrasnih ledenih gora. Ne ravno daleč. Hehe. V ledenike smo se pač zaljubili. In ko smo zagledali pri naslednjem rokavu Vatnajokulla parkiran avtobus, smo takoj zavili z glavne ceste pogledat, kaj gledajo turisti z avtobusa. Dobra taktitka, vam povem. Tako smo se še bolj približali robu ledenika in si ogledali še eno laguno in še nekaj ledenih gora. In ne, ni vsak ledenik enak in vsaka ledena gora JE drugačna. In vse skupaj je res fascinantno, če to prvič vidiš v živo. :)

Moji spotniki so se večkrat pritožili nad negibanjem v času dopusta, nad bolečimi ritnicami zaradi makedamskih cest ... tokrat sem imela pripravljeno rešitev za razgibavanje - Narodni park Skaftafell. Ustavili smo pri centru za obiskovalce, pogledali na zemljevid in se odpravili na krajši pohod proti slapu Svartifoss. Pisalo je, da je oddaljen 45 min hoje, da je 7% klanec in da je pot dolga 1,9 km. Realno gledano je to malce smešno. 45 min hoje za 2 km, s tem, da je minimalni klanec? Seveda smo pot prehodili hitreje. Kljub temu, da smo imeli čas opazovati okolico in se ustavljati na razglednih točkah, smo slap zagledali po 20 minutah hoje. Spustili smo se prav do njegovega vznožja in opazovali zanimive bazaltne šestkotne palice, ki tvorijo nekakšno zaveso slapu. Nujno smo morali na mostičku posneti še filmček. Gibamo se kot letalo, žaba, pajacki, smrketa ... ah, smešni smo. :)

Po ogledu je sledil še spust v dolino. Razmišljala sem, da me nekaj zelo moti pri razgledu s hriba. Vsenaokoli je bila črna ravnina. Ne pretiravam ... kamorkoli s hriba v dolino sem pogledala, vse je bilo popolnoma ravno in prekrito s črnim peskom. Dolgočasna ravna pokrajina iz črnega peska. Domnevala sem, da je imel prste vmes kakšen vulkan.

Skrivnost te pokrajine se mi je razodela v centru za obiskovalce, kjer je na voljo brezplačni film o izbruhu vulkana Grimsvotn. Se vam zdi to ime kaj znano? Hja, meni se je že zdelo. Posebej konec maja letos, ko sem imela že vse rezervirano za naš dopust na Islandiji, gospod Grimsvotn se je pa odločil, da bo malo kihal. Hja, nas je kar malce prestrašil. No, ampak film govori o njegovem izbruhu leta 1996. Priznam, Discovery Chanell ni moj najljubši program in TV gledam ekstremno malo časa. Posledično ne spremljam vseh zanimivih dokumentarcev in zagotovo sem o tem že kdaj slišala pri geografiji, ampak zame je bil ogled filma o ledeniškem vulkanu izjemno zanimiv in poln novih informacij. Bom na hitro povzela, če kdaj pozabim ...

Nekega dne seizmografi zaznajo potres pri Grimsvotnu. Ugotovijo, da je izbruhnil vulkan pod ledom. Ker je krater globoko pod ledom, na površje ne priteče lava niti ne pride vulkanski prah, ampak se na ledu pojavijo čudne razpoke, ki jih opazujejo s helikopterji. Kljub temu je do izbruha prišlo in predstavljajte si, kaj lahko vroča lava naredi ledu - seveda, stali ga. Tako je pod debelo ledeniško skorjo nastalo jezero (staljeni ledenik), dolgo 3,5 km, široko 500 m in globoko 600 m. Skratka nepredstavljivo veliko. Izbruh vulkana je bil konec septembra in navidezno se oktobra ni nič pretresljiveha zgodilo, dokler ni nastopil 5. november. Joj, ti posnetki ... vsa ta voda (absolutno neverjetna količina vode) se je udrla izpod debele odeje ledenika in zletela v dolino. S sabo je seveda nesla vse, kar je srečala na poti - ledene gore, kamnite skale, vulkanski prah, pesek, vse. Posnetki so res grozljivi. Deroča črna voda, ki kot za šalo kotali ogromne kamnite gmote v velikosti hiše, pred seboj pa ravna teren in odnese vse, kar sreča ... ceste, mostove, verjetno tudi hiše. In za sabo pusti razdejanje, ki je danes vidno kot "dolgočasna ravna pokrajina iz črnega peska".

Film nam je vsem dal misliti in opazovanje črne ravne okolice je spremljala zgroženost, ki je prišla skupaj s filmom. Poleg tega smo razumeli, zakaj imajo spomenik iz zvite obcestne ograje. Pa zakaj je avtobus spustil turiste nekje sredi makedamske ceste, da so šli pogledat asfaltirano glavno cesto, ki je bila premaknjena s temeljev in je zlomljena ležala poleg njih. Ja, Grimsvotn je kriv.

Med opazovanjem okolice smo opazili še zanimivo vasico s hiškami v travi. Seveda smo se ustavili in vse skupaj pregledali. Prijazni gospod iz Avstrije nam je še sem in tja navrgel kakšno informacijo. Npr. da je vse tako prašno in črno zaradi tisteg majskega "kihanja" Grimsvotna, ki je vse področje zasul s pepelom. Uuu, interesantno. Seveda smo morali v roke vzeti vulkanski pepel in vse pretipati in premečkati. Filma pa nismo posneli. Škoda, lahko bi se zakopali v vulkanski prah. :) Ne, resno, tako nori pa spet nismo. :)

No, pa pojdimo že naprej. Bližali smo se kraju Vik in če se spomnite iz prejšnjih objav, sem se neizmerno želela videti njorke. Male luškane ptice, ki jih zaradi slabega vremena prejšnji dan nismo nikjer opazila. Baje so v bližini Vika klifi Dyrholaey, kjer ta bitja živijo. Ni bilo treba dolgo prepričevati ostalih in spet smo zavili z glavne ceste. Na makedamu nas je prehitel strašansko velikanski avto (če se temu sploh še reče avto) in če si upa on, si tudi mi ... pa smo šli za njim in zlezli po mokri, strmi in vijugasti cesti (makedamski, se razume) na vrh klifov. 4x4 vključen, kakopak. :) Razgled s klifov je bil superski ... dolga črna plaža, zanimive kamnite arkade in tisto, najpomembneje - njorke! Ja, njorke so sedele na robu pečin in zvedavo gledale naokoli. Presneti zoom na mojem Nikonu, ki jih ni mogel lepo ujeti. So bile vseeno malce predaleč. No, kljub temu pa jih je bilo zanimivo opazovati, čeprav one niso bile povsem takega mnenja in so kar kmalu odletele stran.

Aha, pa tudi vreme ni bilo več prijetno sončno ... se je nekje vmes sfižilo ... to lahko pomeni samo nekaj ... bližamo se hostlu. :) In res je bilo tako. Naš končni cilj tega dne je bila vasica Skogar, bolj znana po slapu Skogarfoss, ki je v bližini. Ampak res v bližini ... tako nekako: če pogledam skozi okno, opazim 300 m stran sosednjo hišo (vstavi poljubno) ... v hostlu v Skogarju pa je ta bližina slap. In to kar zajeten. :) Fotkala ga nisem, ker je bil vrh zavit v meglo in sem se odločila, da bom raje naredila jutranji posnetek, tako da pride fotka v naslednji objavi. :)

Na slap se je spuščala megla, mi pa smo se kljub temu odločili, da se po stopnicah odpravimo do vrha. Pogled na slap z vrha ni bil nič posebnega, zato smo preplezali še ogrado za ovce in se odpravili vzdolž reke proti notranjosti do prvih večjih brzic. Oh, krasno bi bilo, če bi sijalo večerno sonce. Pa žal ni, ampak je začelo še bolj rositi. Zato smo se počasi odpravili nazaj po vseh tistih stopnicah do hostla, ki ima res prvovrstno lokacijo, kar se znamenitosti tiče.

Drugače pa smo imeli s tem hostlom zanimivo izkušnjo. No, zdaj je zanimivo, takrat je bilo samo mokro, smešno in smrdljivo. :) Začelo se je s tistimi, ki pri tuširanju ne razmišljajo o tem, da lahko s pretirano količino vode zalijejo celo skupno kopalnico, nadaljevalo se je z našo Fato v copatkih (za lažjo predstavo si zamislite moškega, starega 49 let, ki se odloči, da bo obul plavalne copate in prostovoljno pobrisal vodo v kopalnici, ki jo je poplavila neka tuja turistka ... med delom po slovensko godrnja in dekletu, ki ga popolnoma nič ne razume ampak očitno zameša za čistilko, razlaga, da je on tudi na dopustu in da je ona kriva za to poplavo), končalo pa se je tragično ... ne, nihče ne umre, se poškoduje ali utopi, da vas takoj potolažim. Je pa vseeno hudo. Predstavljajte si, da si po opisanem dnevu res želite privoščiti tuš. Greste v kopalnico, ki je končno prosta, pripravite vse stvari, stopite pod tuš, odprete vodo, nastavite na primerno temperaturo in skoraj umrete zaradi smradu po gnilih jajcih. V upanju, da smrdi samo topla voda, se tuširate z ledeno hladno, a se vam zdi, da je vonj še vedno tam. Žal si že takoj na začetku zmočite lase, ki so že itak premočeni od rosenja in zdaj morate dišeči šampon sprati s smrdljivo vodo. Bi ga sploh sprali? Da je konec še bolj tragičen, pomislite, da je treba po umivanju zob z vodo sprati usta. Fuj.

OK, resno opozorilo. Topla voda v hostlu v Skogarju smrdi. Ledeno mrzla v ustih nima okusa po gnilih jajcih. Vse ostale temperature vode pa ga imajo. Voda z okusom gnilih jajc. Fuj!

Ampak sem preživela. Z obračanjem želodca, ampak sem. In lasje so navzeli vonj šampona in ne vode. Povem vam, lasje imajo pamet!

Ajaaaaaaaaaa, skoraj bi pozabila. Tam nekje pri pomolu na kopnem v Jokulsarlon smo stali v vrsti in pred nami je bila družina iz neznano katere države (na sumu imamo nekaj skandinavskega). Deklica se je z mamo prisrčno igrala ploskajočo igrico, ki je imela zaključni del Tut, tut, mijav, mijav, riki, riki, pau, pau. Mama, papa, ue, ue, oooo, čaka. To je izgovorjava, nimam pojma, kako bi drugače napisala. Vsem nam je popestrila čakanje, zato smo jo na skrivaj posneli pri igri (ojoj, vem, grozni smo). No, kasneje smo se v hostlu koreografijo naučili in jo "zapeli in zaplesali" pri Skogarfossu. Naj vam bo, tale filmček pa celo pokažem. A nismo dobri? Še posebej pri oooooo, čaka! :)

Islandija - 4. dan

2011-08-12T22:00:00.000+02:00

Joj, urejanje fotk, sestavljanje filmčka, filmski večeri do jutra, obiranje lešnikov, preganjanje Tačke, za povrhu vsega pa je treba nujno še za 3 dni na morje, preden se izteče letni dopust. Kako naj potem napišem do konca še 3 objave o Islandiji in dodam za povrhu še opis dveh dni v Benetkah? Težko, zelo težko. Zato zdaj objavljam še en del Islandije, potem skočim na morski oddih, ko se vrnem, pa delim z vami še drugo polovico spominov na Islandijo.

4. dan (5. 8. 2011)
Jutro smo začeli v Reydarfjordorju in žal se ni začelo s sončkom. :( Zunaj je bila megla, bilo je hladno, nič kaj fino se nam ni zdelo v fjordu na vzhodni obali. Pravzaprav zaradi megle in nizke oblačnosti sploh ni bilo občutka, da smo v fjordu.

Po zajtrku (Kdo ugane, kaj smo jedli? Jaaa, suho salamo in ajdov kruh - ga kar ni zmanjkalo.) smo se odpeljali naprej proti jugu. Imeli smo možnost izbire - vožnja ob obali ali skozi tunel. Odločili smo se, da preizkusimo tunel in smo se zapeljali skozenj na drugo stran.

Tam smo se odločili, da se po fjordu vrnemo malce nazaj, ker je baje nekje možnost izleta z ladjico na nek bližnji otok. Tako je pisalo na eni reklami v hostlu. In smo šli. Začelo je deževati, megla se je spustila, v celem fjordu pa nikjer življenja. Nekako sem domnevala, da bi na tej makedamski cesti morali že obrniti, ker smo zagotovo že mimo točke, od koder naj bi plula ladjica (v tem vremenu bi bil to itak nesmisel), a se nekako nisem uskladila z voznikom, dokler nismo ugotovili, da delamo krog. :) Vrnili smo se v fjord, kjer smo preživeli noč, le da smo bili na drugi strani zaliva. Tako smo si lahko čez eno uro ponovno privoščili ogled edinega tunela, ki smo ga do sedaj srečali, ponovno peljali mimo radarja za merjenje hitrosti (da so ga videli tudi tisti, ki ga prvič niso opazili) in da smo še enkrat pogledali, če je na drugi strani hriba boljše vreme. Žal ni bilo.

Pot smo nadaljevali ob obali in za seboj pustili 6 fjordov. Res mi je žal, da so oblaki pokrili vse vrhove hribov in da je bil naš razgled le nekaj metrov v vsako smer. Odločili smo se, da nima smisla ustavljati za potencialne sprehode, ker je preveč pihalo, poleg tega pa občasno še deževalo. Kljub temu smo se ustavili na klifih, kjer smo brez uspeha gledali, če so kje njorke (vreme je bilo tako, da ni čudno, da jih ni bilo).

Aha, še to moram povedat. Malica/kosilo ta dan ... razmišljali smo, kako je fino tistim v avtodomu, ki jim ni treba ven, ampak kar notri jejo. Pa smo ugotovili, da to lahko izvedemo tudi mi. V srednji vrsti je H na kolena vzela kovček, nanj smo naložili hrano, potem pa se je začela proizvodnja sendvičev, ki so se razširili po celem avtomobilu. Pijačo smo postavili ven na piknik mizo, da se je ohladila (zunaj je bilo 7°C), mi pa smo skozi okno opazovali razgled na zanimiv slap ob prostoru za piknik. Če nas ne bi tako zeblo, bi gotovo plezali po njem in posneli še en odštekan filmček. :)

Ta dan je bilo v načrtu le nekaj več kot 200 km, sprehodi po fjordih in ogled manjših mestec. S prvim ovinkom (dvakrat skozi tunel) smo dodali slabih 100 km na seznam prevoženih km, časovno pa smo zaradi neustavljanja "pridobili" kar nekaj časa in bili okoli 14h že v Hofnu.

Hofn je mesto ob obali, kjer nas je čakal Guesthouse Hvammur. Namestili so nas v spodnje nadstropje stavbe, kjer smo bili zaenkrat samo mi, kopalnica in kuhinja z jedilnico. Super! Skuhali smo okusne špagete z mesno omako (pred tem smo seveda nakupovali), med kuhanjem pa smo v dveh skupinah kartali ... ena skupina Lustik, druga Ligretto. Lušno za vse.

Po poznem kosilu ... no, že med kosilom smo ugotovili, da kuhinja ne bo samo naša, ampak je skupna kuhinja tudi za stanovalce iz zgornjega nadstropja. Zato smo kar hitro pospravili svoje imetje in se preselili v sobo. Fantje so nadaljevali s kartanjem, dekleta pa smo za krajši čas stopile v virtualni svet, predvsem zaradi vremenske napovedi in ugotovile, da nas čakata še dva super dneva, brez dežja, morda le z malo oblaki, zadnji dan pa celo vročina za kratke rokave. Juhej!

Drugače je bilo ta dan od 7 do 12°C, prejšnje dni pa tam okoli 15°C. Podnebje na Islandiji je pač tako, da več kot 20°C le redko doživijo, pogosto pa je občutek temperature še nižji zaradi vetra. Vzhod se nam je očitno prikazal v ~~najslabši~~ slabi možni vremenski obliki.

Popoldne se je hitro obrnilo ... malce kartanja, malce pisanja razglednic, malce smeha z bonboni in malce počitka. Morda smo tudi to potrebovali. Ker je kasneje nekoliko ponehal dež (malce je še rosilo), sva se s H odpravili na sprehod skozi Hofn. Hodili sva kar nekaj časa, po grobi oceni bi bilo to nekje okoli 2 uri in spet se je izkazalo za neverjetno smešno, kako lahko svetloba vara. Občutek na sprehodu je bil, da je ura 7 zvečer, otroci so se igrali na ulici, najina ura pa se ni motila, ampak je pokazala kar 22.30. Res smešen občutek, ko zaradi svetlobe nimaš pravega občutka za čas.

Ta najin večerni sprehod je obrodil dobre sadove, saj sva odkrili sprehajalno pot ob morju, ki ima razgled na ledenik Vatnajokull v ozadju. Vatnajokull je največji ledenik v Evropi in pogled nanj je veličasten. Sprehod je bil brez fotoaparata, zato sva le preučili, kje naj naju zjutraj počaka sonce in kam morava priti po dober razgled. V upanju, da bo tokrat zjutraj pa res sonce oz. da vsaj oblaki z ledenika izginejo, sva se vrnili v sobo, se pripravili na spanje in zaspali.

Nič kaj poseben dan ni bil tole. Nobenih presežkov, nobenega pretiranega navdušenja. Sama megla, oblaki, dež in vijuganje po fjordih. Morda po dveh evforičnih dneh pače en tak umirjen, da se energija za naslednja 2 nora dneva nakopiči in se potem še dva dni uživa na polno. In tako je tudi bilo!

Islandija - 3. dan

2011-08-11T20:29:00.000+02:00

3. dan (4. 8. 2011)
Čeprav nam je bil "hostel" v Blondousu izredno všeč, ga je bilo treba zjutraj po zajtrku (salama, ajdov kruh, za popestritev pa še hrenovke) zapustiti in nadaljevati pot. Pred tem sem šla še malo naokoli po obali ob naši hiški. Prejšnji dan me je namreč en hitro pogled k obali spomnil na risanko Školjčni zaliv. Risanke se ne spomnim najbolje, sem pa dobila sliko in ime v misli ob pogledu na eno malce zapušeno stavbo in na lično urejeno hiško poleg nje, pa na dolgo obalo z morjem zadaj ...

Ta dan nas je čakala najdaljša pot (po začetnih predidevanjih, dolga okoli 450 km). Če upoštevamo, da smo izredno nagnjeni k iskanju zanimivosti, ki jih vidimo v daljavi, se hitro doda še cca. 50 km v eno smer in še nazaj na glavno cesto ...

Prva postaja na poti je bilo mestece Varmahlid, kjer je s šoto krita cerkvica in nekaj hišk, menda muzej. Ne vem, ali sem klepetala, gledala v zemljevid ali knjigo ali samo opazovala pokrajino, vem samo, da sem kar naenkrat zagledala tablo, h kateri bi morali zaviti in nato šele čez par metrov ugotovila, da bi res tam morali zaviti. :) Odločili smo se, da se zaradi ene cerkvice in par hišk ne bomo vračali, sploh ker nas čaka še ena podobna destinacija in smo pot nadaljevali proti Akureyriju.

Akureyri je drugo največje mesto na Islandiji (skoraj bi lahko rekli, da edino od dveh) in če bi ga morala opisati z eno besedo, ki mi prva pade na pamet, je to srčkano. Pa ne zato, ker bi bilo izredno prikupno in kot iz pravljice, ampak zato, ker imajo v njem posebne semaforje. Namesto rdeče okrogle luči te na križišču pozdravi rdeči srček. Verjetno so turisti kar razočarani, če pridejo na zeleno luč. :) Srčki so pa tudi na izložbah skoraj vseh trgovin in tudi po tleh. Resnično srčkano mesto. :)

Naša prva postaja v mestu je bila trgovina Bonus. To je najcenejši supermarket na otoku, zato smo se pridno ustavljali pri roza pujskih in nakupovali hranoo, pijačo, prigrizke za po poti. Ta Islandija je malce drugačna od naših krajev ... trgovine so tu namreč odprte od 12h do 18h, včasih celo do 18.30. Hmm ... Bonus ima na celem otoku 11 poslovalnic, od tega 7 v okolici Reykjavika ... zanimivo. Verjetno to tudi kaže na zgoščenost prebivalstva. Itak smo bili prezgodnji za v trgovino, zato smo šli najprej na ogled mesta.

Ogledali smo si cerkev, ki je spet zanimive oblike, netipična v primerjavi z našimi baročnimi cerkvami. Sledil je ogled botaničnega vrta, kjer je bilo smešno zanimivo. Akureyri ima menda podnebje podobno mediteranskemu, zato tu uspeva mediteransko rastje. Ker drugje rože na uspevajo najbolje, je zato njihov botanični vrt zanimiva posebnost ... za Islandce. Nam pa se je zdelo, kot da se sprehajamo po domačem vrtu. Orlice, nageljčki. marjetice, mak, sončnice, mačehe ... domače. :)

Park je prepleten z ribniki, potkami, stopničkami, hišicami ... odličen teren za naš filmski projekt. Snemanje je potekalo kar na 4 različnih lokacijah. In povem vam, da sem se na glas smejala ob ogledu posnetkov. :) Še dobro, da nismo srečevali preveč turistov, drugače bi nam bilo še nerodno. :)

Sledil je še sprehod skozi mesto, fotkanje s troli in trolčki, kavica, pivo, šoping pri pujsku (Bonus) in naprej proti kraju Laufas. Ta kraj je nekoliko odmaknjen od glavne ceste, ki se imenuje Ring Road in je označena s številko 1 (to je tista ena in edina glavna cesta, ki je v večini asfaltirana). Kljub temu je Laufas simpatičen kraj (če se temu tako reče za par kmetij) in našli smo, kar smo iskali - hiške, krite s šoto.

Tudi tukaj smo želeli posneti filmček, a nam žal ni uspelo, ker smo hoteli skakati ven iz hišk, za kar pa bi morali plačati vstopnino v hiške. No, to nas ni ravno mikalo, ker se je vse videlo že od zunaj in zato smo se odpravili kar na zadnjo stran hišk in kot mali palčki pomahali vsak iz svoje luknje. :)

Iz Laufasa nas je pot vodila do slapu Godafoss. No, temu se pa reče slap! Spominjal me je na Niagarske slapove (ameriške in kanadske skupaj), čeprav je malce manjši. Pa zato nič manj lep! Uživali smo v sprehodu po sončku in po vodnih kapljicah, ki so letele na nas (fotoaparat nad tem ni najbolj navdušen, ampak bo že). Bili smo skoraj edini turisti na desnem bregu reke Skjalfandafljot, ampak to nam je omogočalo, da smo se lahko spustili do vode in stali tik ob vznožju slapov, povzpeli pa smo se tudi na višjo razgledno točko za čudovit pogled na slapove. Zame eden lepših slapov na Islandiji, ime v prevodu pa pomeni, da je to slap bogov.

Ta dan smo nameravali kosilo jesti v eni redkih restavracij ob poti. Ob pogledu na menije v dveh restavracijah smo se odločili, da ga ni čez toast, ajdov kruh z orehi, suho salamo in sir. Namreč cena hitre hrane - hamburgerja je kar 10 €. Če želite pa en zrezek s krompirčkom, pa je cena 30 - 35 €. Zanimivo ... predstavljali smo si, da nas gre 7 jest, pa da še kaj popijemo zraven in plačamo 300 € za kosilo ... no, morda kdaj drugič. :) Aja, še nisem omenila ... pivo je drago. V gostilnah je cena za veliko pivo od 5 do 8 evrov. Še dobro, da smo se pozanimali in nekaj zaloge nakupili na letališču, kjer je cena res ugodna, kasneje pa smo nakupovali v trgovinah Vinbudin (imajo posebne trgovine za alkoholne pijače, odprte od 14h do 18h, ali pa še manj časa).

No, naša pot se je nadaljevala po severu otoka proti vzhodni strani. Prišli smo do jezera Myvatn, kjer je bil zanimiv pogled in prostor za piknik (teh prostorčkov je pa ob poti res ogromno). Že smo hoteli razpakirati naš del avtomobila, zadolžen za hrano, ko smo ugotovili, da je polno mušic. Kar hitro sem se spomnila, da sem to opozorilo res zasledila vsepovsod - okoli jezera je ogromno nadležnih mušic. No, hvala lepa, ampak v sendviču si pa res ne želim še mušic. Zato smo mimo jezera pot nadaljevali proti vulkanskemu območju nad Myvatnom. Našli smo super piknik prostor z odličnim razgledom, a je imel eno pomanjkljivost - pihalo je kot noro. Vseeno bolje veter kot mušice in ustavili smo se ter posendvičkali in si ogledali okolico.

Spodaj smo zagledali Myvatn Nature Baths, ki smo jih predividili kot postojanko za kopanje. Najbolj slavne toplice na Islandiji so Blue Lagoon, Myvatn pa jim konkurirajo na severu s polovično ceno. Če se doma vse sliši lepo, pa je tam zgoraj na razgledni točki vse skupaj postalo nemogoče. Proti toplicam se je valil ogromen oblak belega dima, ki je smrdel po gnilih jajcih. Namkanje v vodi, ki smrdi, oziroma, kjer smrdi ozračje, ni mikalo nikogar. Sploh po tistem prijetnem jacuzziju prejšnji večer. :) Zato smo raje pojedli in se odločili, da nadaljujemo pot.

Ko smo se spustili z vulkana, smo opazili več parkiranih avtomobilov in avtobus. Odločili smo se, da je zagotovo kaj zanimivega in da si moramo to ogledati tudi mi. Parkirali smo in izstopili, pred nami pa se je odpiral čudni modro-rjavi-oranžno-sivi svet, iz katerega se je kadilo. Pogled je kot pravljična barvana paleta, tisti dim je pa spet druga zgodba. Če greste na Islandijo, obvezno s sabo čepke za v nos! Ali vsaj ščipalke. :)

Na mojem seznamu ogledov je bil tudi Hverarond in ugotovili smo, da je to to. :) Hverarond je občutljivo vulkansko področje z vrelci blata. Nujno je treba hoditi samo po označenih poteh, da se ti teren ne ugrezne, ker potem se skuhaš v blatu, ki vre pri 100°C. Zanimivo opozorilo ... Seveda smo tudi tu posneli filmček. In to tak, kjer vsi kašljamo, se držimo za nos in se ~~pretvarjamo~~, da smrdi. Ni se bilo treba pretvarjati, ker je res ogabno smrdelo.

Potem nas je vleklo med vulkane ... h Krafli in Askji. Na poti smo srečali toplarno, kjer ni težko pridobivati tople vode in pare. Zabiješ cevi v tla in to je to. Itak se iz celega hriba iz vsake razpoke kadi. Na tem območju sem se prav zares spraševala, če je tu res kot v pravljici ali smo morda na koncu sveta. In glasno smo razglabljali o tem, kako se bojimo neviht, toče, vetrov, v resnici pa najhujše nevarnosti prežijo pod nami, ker tole vrelo blato in voda in vsa ta lava ... huh, ti da kar lepo misliti.

Med vsem tem globokim razmišljanjem in vožnjami med vulkani smo v daljavi opazovali črno, prašno območje in se spraševali, če ni morda pred kratkim kakšen vulkan kihnil na tem območju ... potem pa smo parkirali ob vznožju vulkanskega kraterja in šli pokukat, če je v njem res Viti - jezero s toplo vodo. O, ja, res je v njem jezero. In to kakšno! Sem morala kar visoko po robu kraterja hoditi, da je sploh prišlo celo v objektiv. Za primerjavo poglejte velikost avtomobilov in ljudi ob robu, pa vam bo vse jasno. :)

Moj cilj je bil, da se namočim v toplem naravnem jezeru. To Viti že ni bil. Tam je bilo namreč prestrmo za spustiti se do njega. Nobeno poti, bolj kot ne melišče. Dol bi verjetno še šlo, nazaj pa težje. In vprašanje, če bi imela čas, da se sezujem, preden bušim v vodo. :) Tako smo naredili samo sprehod po robu in nadaljevali pot.

Preden smo se odpravili proti hostlu, nas je čakala še ena zanimivost - slap Dettifoss, ki ima največji pretok med vsemi slapovi v Evropi. V povprečju ta pretok znaša kar 193 m³/s. Lokacija te znamenitosti je kar precej od glavne ceste, vendar smo bili vsi pripravljeni, da naredimo še cca. 50 km obvoz. :) Pa smo šli. Joj, kam smo to šli ... okoli nas sama ravnina, sam pesek, sem pa tja kak kup lave, poraščen z mahom, v daljavi kakšna gora z odrezanim vrhom (po možnosti vulkanski krater) ... samotno. Cesta kakopak makedamska, za nami se je prašilo, da bi se morebitni pešci zagotovo zadušili v hipu. Naš voznik nam je med vožnjo povedal pravljico: Za devetimi gorami in devetimi vodami se je odsekal svet in tam je največji slap na svetu. :) Imel je tudi zanimivo idejo za filmček, ki jo k sreči nismo uresničili: Tlele, k se fajn kadi, vas bom jz spustu vn, pa boste filmček snemal, jz bom pa mim pripeljal, pa bo zgledalo kot tornado. Hahaha. :) Sem si nekaj izjav kar zabeležila, da jih znam pravilno citirat. :)

Vendarle smo prilezli (bolje rečeno pridivjali, ker je bil voznik mnenja, da je boljše, da gremo po makedamu hitro in tako ne pademo v vsako luknjo, ampak gremo po vrhu le-teh) do nekega parkirišča na robu pečine, parkirali, dali na glavo kape in šli pogledat to čudo na "koncu sveta". :) Spustili smo se po potki navzdol in takoj sem zagledala čudovit kanjon. Zasluži si fotko izven kolaža, ker je res lep.

Potem smo prišli do previsa, kjer se začne slap, si ogledali to vodno čudo, posneli filmček naredili en kup fotk ter se odločili, da bo počasi dovolj za ta dan, ker imamo še več kot dve uri vožnje do hostla.

Spet smo po prašni cesti divjali nazaj proti glavni cesti in vmes sem se spraševala, kako je možno, da na tem delu otoka ni nobene bližje nastanitve v hostlu. Najbližji hostel je bil še 200 km stran na vzhodni obali, na tem območju med Myvatnom in vzhodno obalo pa ni bilo ničesar do mesta Eggilstadir. Vožnja po okolici mi je kmalu razkrila skrivnost. Več kot očitno je to vulkansko opustošeno območje, kjer ne raste trava, kjer je le lava, prerasla z mahom, sem ter tja kakšna divja ovca, nikjer nobene kmetije, nobenega življenja, razen sem in tja kakšni turisti, ki vozijo mimo.

Kot prejšnji dan smo tudi tokrat padli v meglo, tokrat kakih 100 km pred hostlom in se spet v rosenju in gosti megli prebijali skozi gore proti cilju. Ko smo se spustili proti morju, je vendarle nehalo deževati. Vsaj avto nam je opralo. :)

Proti večeru (tako se samo reče, v resnici bi bilo po svetlobi oblačno popoldne) - okoli 22h smo prispeli do hostla v vasici Reydarfjordur. Spet hostel, ki nima vključene posteljnine v ceno. To me je kar malo presenetilo, ker sem videla, da imajo ogromno ponudb za spanje v spalnih vrečah, ki so cenovno res ugodno, mi pa smo izbrali bolj "udobno" varianto, ki je bila tudi dražja, a smo vseeno ostali brez odej. Zmrznjrni trije so najeli opremo za pokrivanje, jaz sem zlezla v spalno vrečo (eno smo imeli s seboj), ostali fantje pa so rekli, da jih ponoči ne bo zeblo, ker je v sobah dovolj toplo.

V tem hostlu smo izkoristili tudi računalnik, da smo spraznili pomnilniške kartice na fotoaparatih in pripravili naše mašince za nove foto in video podvige, dosedaj zbrani material pa smo shranili na USB ključ. Odlično smo se pripravili. :)

Zvečer se (spet) ni stemnilo, a smo bili vseeno utrujeni in tako sem okoli pol polnoči v mraku zaspala v upanju, da bo večerni dež prenehal in se bom zbudila v sončno jutro. Če sem se, povem v naslednji objavi. :P